6. jan. 2015

Stonehearst Asylum (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Še en film, k ogledu katerega me je prepričala zvezdniška glumaška zasedba (Michael Caine, Ben Kingsley, Brendan Gleeson, David Thewlis, Jim Sturgess, Jason Flemyng ter čedna Kate Beckinsale); še bolj pa dejstvo, da se scenarij bežno napaja pri kratki zgodbi Edgarja Allana Poeja Sistem dr. Katrana in prof. Peresa,* leta 1845 prvič objavljeni v novembrski številki filadelfijskega časnika Graham's Magazine (katerega urednik je bil nekaj časa tudi sam). Za spoznanje že manj obetavno je ime mladega ameriškega režiserja Brada Andersona, ki ima sicer za seboj kulte kot The Machinist (2004), a je razen nekaterih prejšnjih celovečernih spodrsljajev nazadnje zagrešil tudi ridikulozni kriminalni psihotriler The Call (2013), enega manj navdušujočih celovečercev s čokoladno gazelo Halle Berry. Scenarista Josepha Gangemija pa poznam(o) kvečjemu po njegovem edinem prejšnjem projektu, razmeroma nevznemirljivi zgodbi o duhovih Wind Chill (2007) z Emily Blunt in Ashtonom Holmesom. To je to.



Kaj naj rečem? Najboljši ameriški pesnik obdobja romantike (in sodobnik našega Franceta Prešerna) v zadnjem času nima pretirane sreče, kar zadeva adaptacijo njegovih knjižnih del; nazadnje sem se opekel pri betežni kostumski krimi-akcijski kvazi-detektivki The Raven (2012) z Johnom Cusackom. V resnici ima tudi temačna zgodba o norišnici Stonehearst s Poejevo pripovedjo skupen zgolj motiv prevrata v skrivnostni psihiatrični ustanovi na prelomu 19. stoletja, kjer bolniki po vstaji prevzamejo nadzor — svoje zdravnike, bolniške sestre in skrbnike posestva pa siloma vtaknejo za rešetke. Razen tega pa se Gangemijev scenarij osredotoča na glavni ženski lik (po katerem je tudi bil Andersonov projekt delovno naslovljen) ter bližnji odnos lepe bolnice z naivnim, mladim novim zdravnikom (Sturgess), ki pride po zaključenem študiju na Oxfordu opravljat pripravništvo v odmaknjeno ustanovo. Pričaka ga predstojnik norišnice dr. Lamb (Kingsley), zdravnik z nekonvencionalnimi in sila liberalnimi, za tiste čase naprednimi metodami zdravljenja duševnih bolezni, tamkajšnji osorni in kvantaški hišnik Mickey Finn (Thewlis) ter nasploh sumljivo čudaško osebje častitljive umobolnice (v kateri se menda zdravijo svojci nekaterih najuglednejših evropskih družin). Mladi dr. Edward Newgate kmalu ugotovi, da stvari še zdaleč niso take, kakršne se kažejo navzven — s pretirano radovednostjo in vnemo (ali celo zoperstavljanjem svojemu nadrejenemu) pa lahko ogrozi še kaj več kot le svoje strokovno izpopolnjevanje. Vendar tudi sam ni razkril vseh kart in bolj kot učenje medicinske obrti ga očitno zanima ga. Eliza Graves z diagnozo nevrotične histerije (Beckinsale); izkaže se, da sta se nekoč že srečala in s težavno preteklostjo zaznamovana lepotica je na mladeniča naredila trajen, nepozaben vtis.



Psihološki triler z obrisi viktorijanske drame se ponaša z atmosferično fotografijo Thomasa Yatska, avtentično kostumografijo in scenografijo (film so pravzaprav posneli v Bolgariji), dramatično glasbeno podlago Johna Debneyja (ki občasno poudarjeno prireja vzdušje in skuša sprožiti čustveni odziv), zlasti pa s pričakovano odličnimi igralskimi predstavami — četudi so mestoma videti, kot bi sodile v različne filme ali žanre. (Kingsley s sicer prepričljivim nastopom neogibno spomni na Scorsesejev Shutter Island, kjer je igral vodjo psihiatričnega oddelka.) Naracija se v nadaljevanju značajsko močno odmakne od bizarnosti in mračnega humorja Poejeve groteske; postreže z nekaterimi postranskimi akcijskimi zankami za odvračanje pozornosti, slednjič pa se namesto k zanimivo nakazani premisi o načelnosti družbenega konsenza o meji med "norim" in "normalnim" (ki bi razgalila pomenljivo psihosocialno satiro oz. politično dilemo ravnanja z duševnimi bolniki, na katero je opozarjal že Poe) zateče še k stereotipnim motivom blagodejne psihične katarze oz. sprostitve potlačenih travm (pri čemer je jasno, da se scenarist ni pretirano poglabljal v karakteristike in zdravljenje duševnih bolezni) in arhetipsko nepremagljive moči ljubezni. V zadnji tretjini skoraj dveurnega filma tudi tempo opeša, napetost dokončno izpuhti, nizajo se nadaljnji klišejski prijemi in nedorečenosti; delno se hlapljiva dramaturgija odkupi šele z zadnjim (vsaj z moje strani nepričakovanim) zasukom, ki pa žal ni tako izrazit ali revolucionarno izviren, da bi celoto povzdignil na nekoliko višjo pomensko raven.
* Op. Slov. prevod je med drugim v leposlovnem zborniku Modra ptica 1931/32 (ur. Janez Žagar); št. 12, letnik III, str. 365. Založba Modra ptica, Ljubljana.

Ni komentarjev:

Objavite komentar