1. jan. 2015

The Drop (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Sodobni ameriški pisec kriminalk Dennis Lehane je avtor intrigantnih, temačnih zgodb o podtalnem, zločinskem in patološkem obrazu urbane Amerike (pogosto velemesta Bostona, kjer je sam doma). Kar trije njegovi istoimenski romani so doživeli priredbo v odlične krimi-trilerje: Clint Eastwood je posnel Mystic River (2003), Ben 'Fuck-Face' Affleck (kdo bi si mislil?) je zagrešil Gone Baby Gone (2007), slavni Martin Scorsese pa dvoumno psihološko uganko Shutter Island (2010). Ustvarjalni Lehane, ki je napisal tudi nekaj epizod za seriji Skrivna naveza (2002—2008) ter Imperij pregrehe (2010—2014) televizijskega programa HBO, se tokrat prvič preizkuša kot scenarist celovečerca (v adaptaciji lastne kratke zgodbe Animal Rescue iz leta 2010, ki jo je pozneje razširil še v roman). Z veseljem zapišem, da sta s prodornim belgijskim režiserjem Michaëlom R. Roskamom (o njegovem goveje-hormonskem trilerju Rundskop iz leta 2011 je navdušeno poročal blogerski kolega Goodfella) po mojem ustvarila še eno odlično urbano kriminalko. Žal je naneslo tako, da je bil to obenem poslednji filmski nastop Jamesa Gandolfinija (ki mu je film tudi posvečen) in priljubljeni TV mafijec 'Tony Soprano' se v svoji zadnji vlogi odreže sijajno. Kot da že to ni dovolj, celotna glumaška zasedba (Noomi Rapace, John Ortiz in Roskamov stalni sodelavec Matthias Schoenaerts) s prepričljivo, surovo predstavo poskrbi za sila zapomnljivo doživetje; na čelu z britanskim igralskim virtuozom Tomom Hardyjem, ki je spet nič manj kot briljanten.



Zakotna točilnica "bratranca Marva" (Gandolfini) v newyorškem Brooklynu je eden od t.i. "barov za depozit" ('drop' bar), kamor se ob dogovorjenih večerih steka umazani denar od večine mestnih zločinskh poslov tiste noči in ga zjutraj prevzamejo kriminalni botri ter lastniki teh lokalov. Marv je bil v mladih letih tudi sam lokalni oderuški posojilodajalec in zločinski izterjevalec (sicer ne tako pomemben in vpliven, kot si to domišlja, a vendar), potem pa so se časi korenito spremenili: podtalne mestne posle so postopoma prevzeli neusmiljeni, brezkompromisni tujci (Rusi in Čečeni) in pravila zločinske igre zastavili bistveno višje. Marv, ki je bil včasih lastnik bara, je po nenadnem finančnem preobratu in zapadu dolgov (oz. lastni težavi z igralniško zasvojenostjo in dilemi, ki je zahtevala nedolžno žrtev) postal zgolj njegov upravitelj in najemnik; odtlej je moral plesati, kakor so igrali komajda razumljivo angleško govoreči novodobni mafijci. Vendar zagrenjeni možakar ni opustil upanja o tem, da bo nekoč spet sam svoj gospodar; z bližnjim sorodnikom, nedoumljivo skrivnostnim točajem Bobom Saginowskim (Tom Hardy) sta v starih časih že krojila lastno usodo. Če bi mu uspelo nekako preusmeriti denarni tok na večer "depozita", bi si morda lahko kupil dostojno prihodnost in mirno dočakal upokojitev.

Naj se izjemoma najprej olajšam tistih vtisov, ki bi koga utegnili motiti ali celo odvrniti od ogleda do konca: zgodba je počasi napredujoča, postopoma gradi interakcijo med liki in v pomenljivih podrobnostih ter navidez banalnih podzgodbah (ki včasih nimajo neposredne zveze z osrednjo naracijo) plete njihovo karakterizacijo. Sam pa v tem vidim le prednost, saj lagodno nizkoizrazni dramaturški lok (vsaj do šokantnega preobrata in vrhunca) odraža stvaren, nenavadno avtentičen pripovedni kontekst. V filmu dobesedno ni ničesar, kar bi lahko zvenelo pretirano "filmsko" in ponarejeno (četudi določeni žanrski aspekti utegnejo delovati stereotipno); ne gre za arhetipsko gangstersko epopejo tipa Boter (1972) ali Dobri fantje (1990) oz. natančen hierarhičen prerez zločinskega ustroja, temveč za pristno zgodbo neznanih, malih ljudi in njihovo prilagajanje sodobni mreži (nezakonitih) psiho-socialnih relacij. Tak lik je Bob: osamljen, otožen, redkobeseden čudak dobrega srca s skrivnostno preteklostjo (o kateri očitno premleva med rednimi obiski v krajevni cerkvi). Deluje počasno, neartikulirano, otopelo, celo neinteligentno; kot če bi dolgo načrtno nosil tako krinko in bi se sčasoma dejansko preobrazil vanjo. Vendar Bob ni tisto, kar se kaže navzven; pod pustim površjem anonimneža izza točilnega pulta se skrivata hladna preračunljivost in potlačeni bes ob neskladnosti človeške nravi in dejanj (oz. krivicah, ki so jih deležni pogrešljivi nepomembneži, kakršen je sam), predvsem pa popolna odsotnost strahu pred čimerkoli in komerkoli. Bob je v resnici zmožen marsičesa: nekoč je že počel neizrekljive stvari in če bo treba, jih bo vnovič — v trenutku, brez vsakršnega omahovanja in obžalovanja. (Mestoma nekoliko spominja na Mortensenov lik iz sijajnega Cronenbergovega A History of Violence.) Bob je samooklicani pravičnik; resda je za njim nečedna preteklost, a to še ne pomeni, da bo mirno prenašal nečloveško in nedostojno vedenje.



I mean, it's a huge responsibility, right? —Well, it's a dog. It's not like some long lost retarded relative shows up at your door in a wheelchair and a colostomy bag hanging out of his ass. Says "I'm yours now. Take care of me." It's not that. It's a dog.

Michaël R. Roskam prinaša še eno nadvse solidno filmsko izkušnjo, ki napetost gradi počasi in dolgo, vendar je zadoščenje (malce zahtevnejšega in hollywoodskih klišejev naveličanega gledalca) potem toliko slajše. Suverena dramaturška zgradba, inteligenten scenarij, pristna mizanscena, dokumentaristično razkrivajoča kamera sivo-modrih odtenkov (Nicolas Karakatsanis), fluidna in organska montaža (Christopher Tellefsen), vzdušno turobna glasbena kulisa (Marco Beltrami) in brezhibni igralski nastopi sestavljajo enega boljših tovrstnih žanrskih izdelkov (zdaj že) lanskega leta, ki ga moremo postaviti (približno) ob bok prejšnjim Lehanovim zgodbam. Kaj več pa od filma pravzaprav niti ne zahtevam(o), kaj? Samo še to: James Gandolfini, pogrešali te bomo.

4 komentarji:

  1. Kakšna sinhronizacija :)
    Svoj prispevek se spisal že lani (tako kot ti, verjetno), a sem ga hranil za danes, ker sem hotel z dobrim filmom začeti novo leto.

    Srečno v 2015.

    OdgovoriIzbriši
  2. Si uganil, ja. Sicer pa: great minds think alike. :) Vse dobro tudi tebi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Rundskop je pred leti preprical tudi mene http://paucstadt.blog.siol.net/2012/02/10/rundskop-2011/ in vsekakor tale stvaritev se danes pade na jedilnik.

    Hardy in Gandolfini? Slisi se fantasticno!

    OdgovoriIzbriši
  4. Aha, saj res, sem skoraj spregledal tvoj prejšnji blog. Ampak hollywoodska producentska mašinerija vendarle zahteva svoje in kljub vsemu mislim, da je moral Roskam tokrat skleniti kakšen kompromis -- tu in tam se to malce pozna. Vseeno pa odličen film.

    OdgovoriIzbriši