22. jan. 2015

The Judge (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Projekt režiserja idiot čudaških komedij Davida Dobkina (Wedding Crashers, Fred Claus, The Change-Up) po lastni zgodbi ter scenariju Nicka Schenka in Billa Dubuqua je nenavadna mešanica briljantnih igralskih nastopov na eni strani ter sila nevznemirljive, premočrtne in celo klišejske pripovedi na drugi. Za nameček se tonaliteta ves čas premika od komične drame in romantične komedije do terapevtske družinske katarze in spet nazaj. Zgodba je mestoma videti skorajda kot kolaž motivov iz neštetih drugih filmov: vase zaverovani odvetniški zvezdnik Hank (Robert Downey Jr.) se iz velemesta vrne v domače zakotje na pogreb matere, tam pa ga pričakajo nerešene travme iz preteklosti, ki jih je nekoč sklenil pustiti za seboj — na čelu s težavnim, načelnim očetom ter dolgoletnim strogim, a pravičnim krajevnim sodnikom (Robert Duvall). Jezikavo nadutega odvetnika premožnih barab Hanka, ki je tik pred ločitvijo (in mora to še nekako sporočiti svoji najstniški hčeri) zaradi boleče nezvestobe čedne soproge, v rodnem kraju čaka nekdanja srednješolska ljubezen in podjetna lastnica restavracije Sam (Vera Farmiga); dobrodušni in v usodo vdani starejši brat Glen (Vincent D'Onofrio), čigar obetavna športna kariera se je končala z avtomobilsko nesrečo v mladosti (ki jo je nepremišljeno zakrivil uporniški Hank); ter avtistični mlajši brat Dale (Jeremy Strong), obseden z beleženjem spominov na filmski trak. Po opravljeni pogrebni ceremoniji in neuspešnem poskusu zbližanja z ostarelim družinskim patriarhom (ki sinu zameri tudi to, da ni nikoli obiskal vsaj matere) je razočarani Hank že na poti nazaj domov, ko prejme nepričakovano vest: sodnika Palmerja so aretirali in osumili naklepnega uboja (nekdanjega kaznjenca, ki ga je nekoč sam obsodil na dolgoletno ječo). Grozi mu obsodba in zaporna kazen, saj so dokazi obremenjujoči in navidez neizpodbitni — četudi se starec dogodka iskreno ne spominja. Prav v ta namen prispeli okrožni tožilec (Billy Bob Thornton) ima s Hankom še neporavnane račune in je poroto za vsako ceno odločen prepričati o krivdi obtoženca. Ali je čudaška amnezija starega moža samo pretveza ali resnični stranski učinek zdravljenja neke hude bolezni?
Vau, to pa je film, jebemti ej. Na eni strani vrhunska sodiščna drama, na drugi pa globoka in prepričljiva zgodba o odnosu očeta in sina, ki ju več kot odlično igrata Robert Duvall in Robert Downey Jr. Taki filmi so dokaz, kako zelo dober glumac je Downey Jr, ko se mu zahoče. In seveda, kako zelo enkraten je še vedno Duvall, ki mu kljub letom forma ne popušča. Res sem navdušen nad tem filmom režiserja Davida Dobkina, ki me je pred leti od srca nasmejal s filmom Wedding Crashers. Vse štima, pizda ej. [...] Prijetno presenečen in začuden, da so ameriški gledalci odreagirali tako zelo mlačno. Jebat ga, pa če jim v fris fukneš enkraten film, o tem nimajo pojma. Ocena: 9/10 —Iztok

Kot rečeno, žanrske generičnosti in stereotipnih družbeno-kulturnih vzorcev ne gre spregledati: arhetipsko vračanje v tradicionalistično domače okolje; Hankov pravno-retorični obračun z rdečevratnimi objestneži v lokalu; njegovo izpraševanje lastnih načel, ki jih je zanemaril skupaj s preteklostjo; zatajena krivda in teža vesti zaradi tragičnih dogodkov v mladih letih; slutnja obnove življenjske ljubezni in obet še ene priložnosti; bolečina ob neizpolnitvi starševske naklonjenosti in obenem trdna moralna drža, ki jo je prav ta travma ohranila; tehtanje med dobičkonosno (četudi etično sporno) kariero in resničnim življenjskim poslanstvom, utemeljenem na principih poštenosti in osebnostne integritete; ter slednjič izpolnitev generacijskega cikla, pomiritev grenkih duhov (četudi za ceno izgube najbližjih) in vrnitev h koreninam (ameriške) moralne pokončnosti. Škoda: ko zgodba ravno spretno ter sočutno zareže v jedro funkcionalnosti in odnosov med svojci (in si gledalec obeta mojstrstvo August: Osage County ali kaj podobnega), že izvrže infantilni stereotip, neprepričljiv žanrski vložek ali komično razbremenitev, ki jo prizemlji na raven že stokrat videne družinske drame — razmeroma predvidljive in z nekaterimi oportunističnimi, k čustvenemu odzivu usmerjenimi scenarističnimi zastoji. Oskarjevska nominacija Duvalla (stranska moška vloga) se pravzaprav ne zdi neupravičena, saj glumaški veteran zares blesti — ampak to velja za večino njegovih nastopov (v zadnjih letih). Downey mlajši je karizmatičen in všečen, dasiravno večinoma vzbuja vtis rutiniranosti in varne formulaičnosti (beri: igra sebe). Tehnična plat je solidna, stranske predstave zanesljive (odlični D'Onofrio in prelestna Farmiga ♥ imata žal premajhno minutažo), dramaturgija dovolj fluidna in kratkočasna, epilog nekoliko naiven in idealiziran — celokupni vtis pa v povprečju pozitiven, a z nemalo kislim pridržkom, ker bi bil pripovedni in značajski potencial lahko veliko bolje izkoriščen.

8 komentarjev:

  1. Pričakoval veliko, dobil sivo povprečje, če mene kdo vpraša. Taka zgodba je premalo, pohvale pa igralskim kreacijam. Se mi zdi, da je bil Downey jr. še najbolj "navaden" oz. na imenovalcu "že videnega", čeprav drži, da je še vedno dostijen Hwoodski glumač.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, nekako podoben je bil tudi moj vtis. Seveda pa RDj ni na nivoju Duvalla (čeprav ga neki komentator na vse pretege hvali) in vprašanje, ali sploh kdaj bo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Robert je v vlogi, kot vedno dober ampak najboljši je, ko igra na divjem zahodu...boljši od originalov.

    OdgovoriIzbriši
  4. Gotovo. Katere filme konkretno imaš v mislih?

    OdgovoriIzbriši
  5. Filmoljub... Birdman!. Nujno! Nujno! Čista desetka. povozi vse drugo.

    OdgovoriIzbriši
  6. (malce z zamudo) Klasiki Open range in Broken trail. Priporočam ogled, verjetno pa si jih že pogledal.

    OdgovoriIzbriši
  7. Sem kar slutil, da misliš Open Range (2003) Kevina Costnerja. :) Tistega drugega pa ne poznam. Je to TV mini-serija?

    OdgovoriIzbriši
  8. Gre za film v dveh delih. Dobri dialogi igra, posnetki in tempo, vsebina in izbira igralca, ki bi se moral roditi pred100 leti. Thomas Haden Church (Sideways) je njegov pajdaš, tokrat v bolj trezni varianti.

    OdgovoriIzbriši