25. jan. 2015

Whiplash (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Seveda ni prvič, da z opisom kakšnega filma z zamudo capljam za marljivejšimi blogerskimi kolegi (in drugimi spletnimi recenzenti ali kritiki), ki so svoje občutke o sijajnem dosežku mladega ameriškega scenarista in režiserja Damiena Chazella strnili že zdavnaj. O njegovem Ritmu norosti (velikem zmagovalcu lanskoletnega festivala Sundance) je bilo povedano praktično že vse in navdušenje je bolj ali manj pri vseh filmoljubih podobno: oskarjevske nominacije (za najboljši scenarij, film, zvočni miks, montažo in stransko moško vlogo) so vsekakor upravičene. Kar mi ostane, je le to, da interpretacije avtorske bobnarske zgodbe dopolnim z nekim vtisom svojega pikolovskega črva cineastične analize, ki mi prišepetava naslednje: kdor je v zgodbi videl zgolj prispodobo geneze glasbenega genija (z majhno pomočjo brutalno perfekcionističnega, brezobzirno žaljivega mentorja v podobi odličnega J. K. Simmonsa), je morda gledal preozko in videl premalo; nemara je uzrl celo napačno sporočilo. Bolj kot nujnost mazohističnega preseganja lastnih meja, da bi se na trnovi poti krvi in solza izkristaliziral čisti umetniški talent (oz. se rodil novi Charlie 'Bird' Parker ali Buddy Rich), namreč v zgodbi vidim novodobno parabolo o pomenu načelnosti, ustvarjalnega osredotočenja, gole (samo)discipline in obče človeške vztrajnosti.

Ritem norosti ni drama o tem, kakšna odrekanja, ponižanja in napori so potrebni na poti do izjemnosti in slave, prej (namoralizirajoča) parabola o tem, kaj se zgodi, če vsi pristanemo na predpostavko, da se genija ne da vzgojiti drugače kot z odrekanji, muko in psihološko vojno. Energična, prasketajoča, od glasbe prekipevajoča drama, ki jo podpisuje še ne tridesetletni Damien Chazelle, izhaja iz simbiotičnega razmerja med mentorjem in varovancem, obenem pa raziskuje samodestruktivni nagon, ki se skriva v srčiki prenekaterega velikega umetnika. S pomočjo jazza in sijajne montaže je Ritem norosti točno to, kar obljublja slovenski naslov: tempirana bomba, ki ne ponuja niti sekunde oddiha, jazzovski solo, ki z začrtanih tirnic odjadra v nepredvidljive meandre. —Ana Jurc, MMC RTV

Pripoved v središče postavi obetavnega 20-letnega bobnarja, ki pride na elitno newyorško glasbeno šolo, najboljšo tovrstno ustanovo v celi državi. Andrew živi za glasbo in ko ne vadi na svojem inštrumentu, najraje posluša jazz. Njegov edini prijatelj je razumevajoči oče, s katerim občasno ujame kakšen film, ali malo podebatira o vsakdanjih stvareh. Andrewa povprečje ne zanima, saj želi postati eden izmed najboljših jazz bobnarjev, za svoje cilje pa je pripravljen trdno garati. Fant kmalu po prihodu na šolo s svojim bobnanjem pritegne pozornost Terenca Fletcherja, najbolj razvpitega profesorja na celi šoli. Fletcher vodi šolski jazz band, s katerim je že večkrat zmagal na pomembnih tekmovanjih, zato mu strokovnosti ne očita nihče. Veliko bolj sporne so njegove učne metode, ki jih brez zadržkov lahko označimo za brutalne. Psihološke igrice, vpitje, žaljivke, zbadanja in v nekateri primerih celo fizično nasilje, vse to so Fletcherjevi vzgojno-izobraževalni prejemi. —Goodfella

Razloga, da sem bolj kot vsakdanje otipljivo zgodbo ali kvečjemu metaforo o bolečem kovanju glasbene virtuoznosti v filmu zaznal nekatere subtilnejše simbolne podtone, sta predvsem naslednja: stvarno gledano razmeroma neprepričljiv džezovski epilog (kjer novinec na pomembnem državnem tekmovanju dobi partituro a prima vista) s finalnim soočenjem dveh megalomanskih egov, v katerem se v trku različnih principov učitelja in učenca zakreše iskra nove glasbene veličine (in nekateri prikladni motivi za prikaz osebnostne kompenzacije oz. neomajne trme in samouničevalne obsedenosti protagonista, npr. avtomobilska nesreča ali osamljeno otroštvo v enostarševski družini); ter dokaj poenostavljena predstava (ob dejstvu, da je avtor filma tudi sam glasbenik) o tem, da je za vstop med umetniško elito vselej nujno preizkušanje fizične, emotivne in psihične vzdržljivosti oz. nerazumno pehanje čez vse meje sprejemljivega. Nekaj malega vem o tem, zato trdim tole: s katarzično bolečino in kljubovalnostjo gotovo ne nastajajo vsi umetniški (ali kakršnikoli) talenti. Mozart ni podedoval nekakšne prirojene muzikalične vsemogočnosti, temveč je preprosto odraščal v neprimerljivo spodbudnem okolju, kjer so bili vsi, ki so ga obkrožali (starši, sorodniki, znanci, prijatelji), že nekaj zaporednih generacij poklicni glasbeniki (v sloviti Formanovi drami Amadeus iz leta 1984 je prav zato sila zanimiva rivalska paralela s samoniklim, makiavelijsko zvijačnim skladateljem Salierijem). Tudi legendarni Beatli se niso rodili s srebrno kitaro v zibki in niso doživljali ponižanj za "krepitev integritete", ampak so z nizom skoraj vsakodnevnih nastopov v domačem Liverpoolu in v nemškem Hamburgu (med leti 1960 in 1963) z vztrajnostjo izpopolnili svojo izraznost in izpilili odrsko trdoživost. Če naj bi zapisali splošno formulo za preskok iz mladostniške nadebudnosti v paradigmo nadpovprečno uspešnega glasbenika, potem bi ta kvečjemu v nekaj zanemarljivih odstotkih pomenila "sadistično odpovedovanje, znoj in nečloveške preizkušnje" — večinoma bi zahtevala težje reči: poklicno predanost, dolgoletno metodično vajo in postopno umetniško nadgrajevanje.

Režiser zares mojstrsko razgali protagonista in antagonista, mojstrsko ujame glasbo in z izjemnim občutkom riše svet, ki smo mu priča. Zanimiva je tudi fotografija in pa seveda montaža, ki daje filmu dodatno moč. Omeniti moram še glasbo in še bi lahko našteval. Seveda pa, tako pravijo vsi, ne smem mimo igralskega ansambla. Miles Teller je s svojo izrazno mimiko pak odličen in idealen za vlogo. Ampak tako kot vsi, se tudi sam lahko le nemo priklonim pred J. K. Simmonsom. To je briljantna vloga in vse te nagrade, ki mu zadnje čase padajo v objem, so seveda zaslužene. —PaucStadt

Seveda s takim razumevanjem nočem jemati substance scenariju in likom, prav nasprotno: v zgodbi vidim nekatere prenesene, aktualne psihosocialne pomene, ki jo obogatijo in razširijo. Hočem reči: pripovedi o mladem bobnarju verjetno ne gre jemati izključno dobesedno, saj je v njej marsikaj poudarjeno ali zaradi psihološko-čustvenega učinka pretirano malone do metaforične ravni. Potemtakem je tudi glasbeno ozadje samo kontekst in dramaturška kulisa (ki bi se torej lahko odvila tudi kje drugje), znotraj katere se razgrinja veliko pomenljivejša zgodba — o zorenju mladega človeka, ki začenja spoznavati, da sta za vrhunski uspeh in dosego življenjskega cilja prek vseh preprek (tudi tistih v podobi peklenskega učitelja oz. poosebljene institucije) bolj kot vsi drugi okoljski ali kulturni predpogoji pomembni vztrajnost in neomajnost.

There are no two words more harmful than 'good job'.

4 komentarji:

  1. J.K. Simmons = Armin Mueller-Stahl

    OdgovoriIzbriši
  2. Im calling bullshit on this one. Že velikokrat videna dinamika strah/želja, pa katarza, pa zmaga našega tima. NIč novega, pač Full metal Jacket prenesen na bobne. Pa tak vtis popolnoma stiliziranega sveta. Shine se mi zdi veliko bolje narejen, bolj realno, tako kot je napisal kolega komentator nam mano. Zdej, večino tudi sam priznavaš, samo da -sicer ne vem zakaj- iščeš dodaten pomen v zgodbi kot metafori. Ampak to je spet tako, no, malce za lase privlečeno. Vsako zgodbo lahko gledamo kot metaforo. Skratka, precenjeno in neinovativno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Razumem pomisleke. No, drugače pa reci temu metafora ali pa sporočilo, kakor hočeš -- pač iščem tisto, kar je želel režiser povedati, če odmislimo dobesedno zgodbo, ki res ni kaj zelo izvirnega. Ampak s Kubrickovo mojstrovino je vseeno ne bi primerjal, saj nima popolnoma nič skupnega. Recimo, skoraj vsi primerjajo nekoga, ki vpije in žali svoje rekrute/učence, z narednikom Hartmanom. Očitno je Ronald Lee Ermey naredil nepozaben vtis. Če že, bi ga jaz raje primerjal z narednikom Foleyjem (Louis Gossett Jr.) iz pet let prej posnetega An Officer and a Gentleman (1982), ki ga Hartman itak ves čas referira. (Hartman: "Holy dog shit. Texas? Only steers and queers come from Texas, Private Cowboy. And you don’t look much like a steer to me so that kinda narrows it down." -- Foley: "Only two things come out of Oklahoma. Steers and queers. Which one are you, boy? I don’t see no horns. You must be a queer.")

    Ampak v resnici je vloga "vpijočega narednika" v vseh treh filmih malce drugačna. Oba vojaška dril-inštruktorja morata preprosto ubiti individualizem v posameznikih in vanje indoktrinirati vojaško poslušnost, slepo uboganje avtoritete; medtem ko Fletcher žene bobnarja do meje psihične in čustvene vzdržljivosti zato, da bi svoje frustracije sublimiral v čisti glasbeni talent in se popolnoma predal lastni ambiciji.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kolikor se spomnim je bilo leto 2014 filmsko slabo in mi je bil Whiplash na prvem mestu.
    Ko od filma ne pričakuješ veliko ta film postreže z odličnim igranjem.
    Kvaliteta na vseh področjih, Lahkotnost in neobičajna izvedba nekaterih scen vse še bolj dopolnijo.

    Bo kar 9/10.

    OdgovoriIzbriši