1. feb. 2015

Birdman (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Običajno se ne grem igrice Ugani, kdo bo dobil oskarja, ki je v času pred podelitvijo zlatih kipcev ameriške Akademije priljubljena med spletnim občestvom. Prvič, ne da se mi — oz. mi dol visi, ali naj bi se s čimbolj pravilno napovedjo izkazal kot velik poznavalec; dasiravno se vselej najde pacient z dunning-krugerjevim sindromom, ki trmasto pametuje, kako mora vsak pravi recenzist™ početi prav to. (Četudi že več let dopovedujem, da nisem filmski kritik ali poklicni recenzent; pač pa bloger, ki slučajno piše o filmih.) Drugič, redkokdaj mi uspe pravočasno videti vse filme, ki so nominirani za to odličje, zato primerjalna sodba ne bi bila poštena (če že ni objektivna). Tretjič, čeprav nadarjenim in prizadevnim ljudem od srca privoščim nagrade (vsaj tiste, za katere menim, da so zaslužene), se zavedam, kako sprenevedava ekonomsko-politična kuhinja je podelitev oskarjev. Recimo, ko je neki samovšečni papak Bradley Cooper nominiran že tretje leto zapored oz. je zadnji celovečerec, v katerem je igral (ameriškega vojnega "junaka in domoljuba", ki je v imperialistični invaziji na tujih tleh zabeležil več kot 250 ubojev), deležen večjega števila nominacij od filmov kot Boyhood, Foxcatcher, Selma, Interstellar, The Theory of Everything, Whiplash, Mr. Turner in tako naprej — da o osmoljencih, ki sploh niso bili omenjeni (Frank, The Babadook, Under The Skin, Calvary, 20.000 Days on Earth, Noah, Adieu au langage, I Origins) ali tistih s kakšno tolažilno nominacijo (Nightcrawler), niti ne govorim. Kakorkoli že: med onimi, ki so si prislužili ugledno priznanje, se mi zdi film mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja (Amores perros, 21 Grams, Babilon, Biutiful) še najprepričljivejši med upravičenci do vseh plaket. Ni samo najboljši film z letnico 2014, kar sem si jih doslej ogledal (še enkrat poudarjam, da nisem videl čisto vsega), temveč me kateri tovrstni projekt kot celostna (meta)filmska izkušnja bržčas ni tako prevzel vsaj od fantastičnega Umetnika (2011) Michela Hazanaviciusa, filma z največ prejetimi odličji v zgodovini francoske kinematografije. Torej: zgodba, ki se posrečeno (samo)rekurzivno in z duhovito ironično distanco loteva same filmske industrije, njenih protagonistov ter kritičnih normativov, ki krojijo percepcijo (gledalcev in samih igralcev) o mejnikih in dosežkih sedme umetnosti.

Riggan Thomson (Keaton) je nekoč bil glavna hollywoodska faca, človek z naslovnic in najbolje plačani filmski junak. Akcijska franšiza o superheroju Birdmanu je podirala rekorde, zmagoslavni pohod na kinoblagajne pa je ustavil igralec sam, ko je zavrnil vlogo v četrtem nadaljevanju. Želel se je preskusiti tudi v drugačnih, bolj kompleksnih vlogah, vendar na njegov naslov potem ni nikoli prišla prava ponudba. Ponudba, za katero stoji vrhunski režiser in kvaliteten scenarij. Ponudba, ki bi ga povzdignila na višji nivo. Najbrž je šlo za splet okoliščin: malo zato, ker je s povlečeno ročno zavoro pri četrtem Birdmanu razjezil nekaj vplivnih ljudi, malo zaradi taktiziranja pri izbiri naslednje vloge in malo zato, ker Riggan dejansko ni tako dober igralec. Kakorkoli, leta so minevala, zob časa je neusmiljeno gubal njegov obraz in broadwayska predstava, ki jo pripravlja že nekaj časa, je zdaj njegova zadnja priložnost za vrnitev med elito. Priprave na premiero ambiciozne predstave, ki jo bo sam režiral in v njej odigral glavno vlogo, so v polnem teku, ko eden izmed ključnih igralcev doživi čudno nesrečo. Riggan naenkrat ostane brez pomembnega člana igralske zasedbe, ki ga zamenja popularni Mike Shiner (Norton), človek z velikim igralskim potencialom in težavnim značajem. Prihod ekscentričnega igralca kmalu sproži nove, še večje napetosti in pod vprašaj postavi celoten projekt. —Goodfella

Ne bom se pomujal ob briljantnih igralskih nastopih (ne samo Keatona, temveč tudi vseh drugih), fantastični vizualizaciji in tehnikalijah slovitega direktorja fotografije Emmanuela Lubezkija (v žlahtni maniri magičnega realizma), suvereni režiji, dovršenem dramaturškem vidiku ter spretni montaži, ki ves film zamaskira v en sam neprekinjen kader, ampak bi rad poudaril nekaj drugega — za kar opažam, da je zmotilo marsikoga, ki filmu očita rahlo precenjenost (in scenaristično podhranjenost oz. pomanjkanje izvirnosti, o čemer bi se deloma lahko strinjal, če ne bi bolj kot za premočrtno zgodbo šlo za karakterno študijo). Namreč, dilema o pristnosti samoreference oz. avtentičnosti subteksta in arhetipov — češ, Michael Keaton v nekakšni samonanašajoči se zanki kot da "igra samega sebe", ampak v resnici seveda ne igra samega sebe, pač pa je vse skupaj le pretenciozna hollywoodska mise-en-abîme iluzija in ultimativna prevara paradigme tovarne sanj. Zamorci, lepo vas prosim. Popolnoma jasno je, da je tako, saj je Keaton navsezadnje poklicni igralec (na kar tudi film sam nekajkrat namigne) in končno so celo dokumentarci le zlagana, ideloško in politično obremenjena interpretacija dogodkov, ne pa psihosocialno kredibilna, objektivna kronika časa in prostora. Ne gre samo za sporočilnost in satirično izvirnost prispodob, temveč za širši kontekst zunaj tega — za način, kako je kaj zaokroženo ter udejanjeno. Vsi vemo, da je Avatar (2009) zgolj naivna hollywoodska pravljica in da Pirati s Karibov (2003) niso ravno zakulisni prikaz zgodovinsko avtentičnega gusarskega življenja — vendar nas to ne moti (ali pa nas vsaj ne bi smelo), ko presojamo o celokupni vrednosti kakšnega filma. Osebno mi je všeč, če pripovedni slog in tehnična plat (običajno s poudarkom na posebnih učinkih) nista zgolj sama sebi namen; kontinuirano dogajanje brez montažnih rezov tako v zgodbo vnaša napeto vzdušno obsesivnost Darrena Aronofskega (skoraj kot njegov 'Črni labod, ki bi ga režiral Mel Brooks', kakor nekega kritika navaja že kolega s Filmskega kotička), klavstrofobično vzdušje paralelnega internega sveta in blodenj Virginie Wolf (z neprekinjenim subjektivnim miselnim tokom Joyceovega Uliksesa) in prvoosebno psihološko-mitološko dimenzijo likov, ki zato delujejo pristno, divje nepredvidljivo, poistovetljivo in brezčasno. Iñárritujeva satirična črna komedija ne prinaša le obrtniško ustvarjalne in avtorsko pomenljive prispodobe o resnici gibljivih slik (ali teatra), temveč ponuja magnetično izkustvo ter trajno cineastično doživetje: to pa je več, kot bi mogli trditi za večino lanskoletnih (ameriških) filmov.

Do you even know what that is? You don't. You know why? Because you can't see this thing if you don't know how to label it. You mistake all those little noises in your head for true knowledge. —Are you finished? —No, I'm not finished. There's nothing in here about technique. There's nothing in here about structure. Nothing in here about intention. It's just a bunch of crappy opinions backed up by even crappier comparisons. You write a couple of paragraphs, and you know what, none of this costs you fucking anything. You risk nothing. Nothing, nothing, nothing. Well, I'm a fucking actor. This play cost me everything. So I'll tell you what. You take this fucking ... malicious, cowardly, shittily-written review, and you shove that right the fuck up your wrinkly, tight ass. —You're no actor. You're a celebrity. Let's be clear on that. I'm gonna kill your play.

2 komentarja:

  1. Uhu, ocena 9!? To je pa na tem blogu res redko viden pojav :) Se pa seveda strinjam, Birdman je naravnost fantastičen.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, seveda. :) "Film o filmu" je pri meni vedno lepo sprejet, še posebej, če je pospremljen z odličnim performansom, tehničnim aspektom, aktualnostjo in krepkimi režiserjevimi cojones.

    OdgovoriIzbriši