12. feb. 2015

Dumb and Dumber To (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nadaljevanje razvpite komedije straniščnih bratov Farrelly je namenjeno predvsem tistim, zaradi katerih je tudi nastalo: nerdom nostalgikom. Vsem, ki s(m)o ves ta čas upali, glasno prosili in odkrito težili (režiserjema in/ali igralcema), naj že spravijo skupaj kaj (s)podobnega. Medtem smo z obema trapastima likoma (v podobi Dereka Richardsona in Erica Christiana Olsena) sicer videli nekakšen prequel (ali kaj) Dumb and Dumberer: When Harry Met Lloyd (2003), vendar je bil neznosno debilni film v režiji Troya Millerja bolj slaba tolažba za gledalce, starejše od štirih let. Natanko dve jubilejni desetletji po Butcu in butcu (1994) se torej vračata Jim Carrey in Jeff Daniels v enako dobri igralski formi, le ... starejša pač. Priznati jima je treba, da sta spretna; dva izmed redkih glumačev, ki odlično delujejo tako v komedijah kot tudi v dramah (sploh gumijasti Carrey se mi je zdel briljanten v filmih kot The Truman Show, Man on the Moon ali Eternal Sunshine of the Spotless Mind, pa še kje), ampak to je žal (vsaj tokrat) bolj ali manj tudi vse.
Lloyd in Harry sta v današnjem času, ko je šlo vse v kurac in so vsi ljudje tako prekleto resni, več kot dobrodošla in nujno potrebna. Je pa prav zato škoda, da brata Farrelly nista šla še dlje in sta se večino časa pač zanesla le na kultno popularnost prvega dela. Plus Kathleen Turner, ki si zasluži pohvale, ker dovoli, da se film dela norca iz njenega izgleda. —Iztok



Nedavno sem bil na osnovnošolski obletnici. Srečanja sem se kajpak huronsko veselil: snidenje z nekdanjimi sošolci in tovariši pri mulčevskih vragolijah in obujanje sladko melanholičnih spominov na brezskrbna otroška leta (ter kanček radovednosti glede tega, komu je čas manj prizanesel). Bilo je domačno in prijetno. Celo tisti, s katerimi si svojčas nismo bili posebej blizu, so se izkazali za zanimive sogovornike in duhovito družbo. Ampak potem je nekdo, ki je že tedaj čutil potrebo po vlogi razrednega zabavljača, začel pripovedovati vice — iz tistih časov! Z nemarno zaraščeno brado in brez vsakršnega konteksta. Ker ni bilo videti, da bo šla zabava kaj na bolje, sem si izmislil izgovor in odšel. Nekaj je preprosto manjkalo; enaka stvar nekako ni bila več ista kot včasih.

Marsikatero komedijo sestavljajo tri razločna dramaturška dejanja, npr. zaplet, osrednji del in razplet, a redkokateri (zlasti novejši) uspe do konca ohraniti energijo, komični naboj in pripovedno svežino. Butca DA tukaj posebej v zadnjem aktu žal pogrneta na celi črti, saj film občutno sproti izgublja na substanci. Že tako ne najizvirnejša zasnova naj bi posnemala road-movie nit iz izvirnika: Harry in Lloyd se po mnogih letih (ki jih je Lloyd katatonično preživel v psihiatrični oskrbi, kjer se je pretvarjal, da je duševni bolnik, da bi jo zagodel Harryju) znova najdeta in se odpravita na pot čez državo, da bi našla Harryjevo zdaj že odraslo hčer, za katero ves ta čas ni vedel — da bi mu kot (domnevna) krvna sorodnica darovala ledvico, ki jo ta (domnevno) potrebuje. Kar sledi, je neubrana kakofonija starih vicev in družbeno-politične nekorektnosti, kakršno smo vzljubili v zgodbi izpred dveh desetletij — a z neko pomembno razliko. Prvič, tedaj so absurdna norčavost, skrajni črni humor, vulgarni straniščni in seksualni dovtipi, idiotske šale na račun spola, starosti, polti in socialnega položaja, parodične reference na številne stereotipe in predsodke, norčevanje iz invalidov in duševno motenih ter sarkastične zbadljivke do vseh kategorij kakorkoli drugačnih (in iz povprečja izstopajočih) jasno merili v svetohlinsko, sprenevedavo (ameriško) družbo (ali sámo filmsko industrijo) — tokrat pa komaj zaznavne satirične osti bolj ko ne izzvenijo v prazno. Drugič, humor se tokrat zdi samozavedajoč (oz. na motive iz prvega dela nanašajoč) se, to pa ga okrni vsake zabavnosti in duhovitosti dveh butcev, ki preprosto ne vesta, kaj počneta. Prežvečen humor ter derivatne šale (ki naj bi predstavljale poklon in referenco) čedalje bolj razpadajo v naključne situacijske in fizične gege; do razvodenelega, sterilnega epiloga, ki odpihne še zadnjo slutnjo količkaj duhovite burleske. Samo za največje ljubitelje Butcev (1994), pa še ti bodo verjetno razočarani.

3 komentarji:

  1. Uf, zelo res. Še posebej se strinjam s povzetkom, zakaj je prvi del kul in ta ne. Ob ne preveč domiselnem scenariju so danes tudi drugi časi. Pokazalo se je, da Butcev, kakršne so posneli v začetku devetdesetih, danes ne potrebujemo, oziroma zanju niti ni več prostora. Dočim drugačnih pa v bistvu nočemo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz sem šel Butca (s frendi iz srednje šole, seveda!) gledat celo v kino! Žal sem bil tako grozljivo nabrlizgan, da sem tri četrtine filma prespal, česar nisem, se pa ne spomnim. Vem samo, da me ni prepričal in zato pravim, da sem ga žal prespal - pogledat ga bom moral še enkrat.

    Ja, sem "največji ljubitelj" Jima Carreyja in obe Ace Venturi znam praktično na pamet. Ace Ventura je po mojem masterpiece debilnega humorja

    OdgovoriIzbriši
  3. Debilni detektiv (posebej prvi film) je vsekakor posebne omembe vreden in leto 1994 je bilo za Carreyja gotovo prelomno: takrat je namreč posnel Asa Venturo, Butca in Masko -- tri filme, ki so pomembno pospešili in definirali vso njegovo igralsko kariero. (Mogoče prav Ace Ventura še najbolj.) Problem pri tovrstnem humorju je po mojem le ta, da vžge le enkrat, mogoče dvakrat, potem pa se že zdi, da se ponavlja in ni več tako duhovit.

    OdgovoriIzbriši