6. feb. 2015

Dying of the Light (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Tuhtam, kaj natanko je šlo po zlu, in razmišljam, ali ne gre morda celo za kakšnega soimenjaka. Ampak ne: Paul J. Schrader je taisti hollywoodski veteran ter dolgoletni Scorsesejev sodelavec, ki je napisal scenarij ali celo sam sedel za kamero pri takih kultih kot Taxi Driver (1976), Hardcore (1979), American Gigolo (1980), Raging Bull (1980), Mishima: A Life in Four Chapters (1985), The Last Temptation of Christ (1988), Affliction (1997), Bringing Out the Dead (1999) in tako naprej. Se še močneje praskam po glavi in na spletnih forumih berem, kako je Schrader v sporočilu na svoji Knjigi obrazov oktobra 2014 razočarano zapisal: "We lost the battle. Dying of the Light (2014), a film I wrote and directed, was taken away from me, re-edited, scored and mixed without my input. Yesterday Grindstone (a division of Lionsgate) released the poster and the trailer." Aha, modrujem, spet klasična bitka med pohlepnimi producenti in studiji ter ne dovolj dobičkonosno (tj. formulaično, premočrtno in klišejsko) avtorsko vizijo. Nadalje berem še druge trivialnosti: film naj bi pravzaprav posnel Nicolas Winding Refn, za osrednji vlogi pa sta bila sprva predvidena Harrison Ford in Channing Tatum, a se je potem stari prdec Ford vnovič (kakšno presenečenje) z nekom spričkal, Refn pa je medtem (k sreči) presedlal na režiserski stolček svoje mojstrovine Drive (2011), vendar je kljub temu obdržal angažma kot eden od izvršnih producentov. Za Schraderjem se je uradni navedbi svojega sodelovanja dokončno odrekel še direktor fotografije Gabriel Kosuth, tarnajoč nad nekorektnim vmešavanjem kravatarjev pri tvrdki Grindstone Entertainment ter ubornim skrpucalom, ki so ga slednjič izprdnili. Skratka: popolna (post)produkcijska katastrofa, v kateri so film (namenoma posnet z raznolikimi barvnimi filtri kot simbolni poudarek različnih okolij in emotivne percepcije likov) nazadnje brez privoljenja režiserja ali glavnega snemalca vizualno obdelali, normalizirali z digitalno korekcijo, premešali, potenstali, posolili in na novo zmontirali v smešno inerten, mukotrpno lesen, dramaturško nepovezan in značajsko prazen pasji drek.

Da bi bila trag(ikom)edija še večja, je Forda v glavni vlogi potem zamenjal večno utrujeni Nicolas 'Otožni Psiho' Cage, kot pribočnika pa so mu namenili še bolj brezizraznega Antona Yelchina (ki je najbrž skušal izpasti nekakšen brezčutni slaboritnik ali kaj, vendar je rezultat precej katatoničen). Ironično je, da tokrat Cage niti ni glavna težava oz. se mestoma odreže dokaj spodobno ter svojim zmožnostim primerno — in od začetka bi mogel optimistični gledalec upati vsaj na nekaj primerljivega s solidnim trilerjem The Frozen Ground (2013). Vendar po obetavnih uvodnih minutah dramaturgija hitro skrene na jug in se izcimi v brezoblično luknjasto, nedosledno, suhoparno, statično mencanje o ostarelem pisarniškem uslužbencu CIE, ki ga mučijo spomini na dogodek izpred dveh desetletij; tedaj je bil kot operativec na Bližnjem vzhodu žrtev mučenja nekega fundamentalističnega blazneža in terorista, ki mu je pustilo globoke psihološke rane in trajno izmaličeno uho. Evan Lake (Cage) je edini, ki trmasto verjame, da je njegov nekdanji mučitelj še vedno živ; dočim bi njegovi nadrejeni najraje čimprej upokojili paranoičnega agenta, z vsemi dolžnimi odlikovanji in hinavskimi priznanji za dolgoletni prispevek k državni varnosti. Mladi sodelavec Milton Schultz (Yelchin) mu pomaga priti do informacij, ki na osnovi predpisanih zdravniških receptov za redko krvno bolezen dokazujejo obstoj izmuzljivega Muhameda Banirja (Alexander Karim), vendar prav tedaj tudi Lake od svojega zdravnika dobi vse prej kot spodbudno diagnozo: demenca čelnega režnja — hitro napredujoč, neozdravljiv propad umskih in spominskih zmožnosti, katerega terminalni stadij je enako usoden kot pri Alzheimerjevi bolezni. Takojšnja upokojitev (za službo nesposobnega) agenta je zdaj tudi formalno neizbežna; če želi Lake zadostiti svoji obsedenosti s povračilom in se naposled znebiti hromeče travme, bo moral to storiti na lastno pest.



Težko je verjeti, kako nevznemirljiv, kot pasji piškot premočrten dolgčas je ostal po montažnem mesarjenju studiev Grindstone: vse bolj izmučeni in zmedeni Evan Lake s pomočjo mladega asistenta Miltona končno nekje v Afriki najde svojega mučitelja ter se mu nazadnje krvavo maščuje. Vege, fine, ende, koniec, the end, strel v koleno. (Predvidljivega epiloga o usodi Nicovega lika ne bom izdal, a ga lahko spričo bolezenske progresije hitro uganete.) V neslani mineštri, ki se ji krepko pozna nedorečenost kadrov ter naknadno premetavanje in rezanje prizorov (z gnilim občutkom, da občasno kaj manjka), je vendarle slutiti prvotno sporočilnost ustvarjalcev, nakazano že v naslovu: parabola o (ne)smiselnosti maščevanja ter gorečem namenu poravnave računov, ki sčasoma izgublja na vroči krvi in je kvečjemu razlog za zgrešeno načelnost življenja oz. se kot dvorezni meč naposled zaroti proti človeku samemu (z moralno noto o tem, da je pozaba edina možnost za pomiritev duhov). Žal pa je celostna izvedba te pomenljive prispodobe naravnost obupna in nevredna poldruge ure (za vselej izgubljenega) časa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar