23. feb. 2015

Interstellar (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ne odhajaj nežno v to dobro noč,
plamti in divjá naj starost ob zatonu dneva;
ugašajoči plamen naj divje stresa tvoja moč.
Dylan Thomas* (pr. Leonora Flis)

Za nami je 87. podelitev zlatih kipcev Ameriške akademije in Nolanovo Mednožje -pardon- Medzvezdje je slavilo v kategoriji za najboljši dosežek pri vizualnih učinkih. Menim, da je šlo odličje v prave roke, tudi oskarjevska nominacija za oblikovanje produkcije je bila upravičena. V kinematografskem smislu je dobro poltretjo uro trajajoč celovečerec veličastno, ogleda vredno doživetje — a to ne pomeni nujno, da gre za polnovreden, trajen tematski presežek.

Če se kdo sprašuje: nisem ravno ljubiteljski deček (fanboy) inovativnega britanskega scenarista in režiserja Christopherja Nolana (Following, Memento, Insomnia, Batman Begins, The Prestige, The Dark Knight, Inception, The Dark Knight Rises), torej nekdo, ki bi se slepo in že vnaprej navduševal nad vsakim njegovim umotvorom. Cenim pa dobre filme in med njegovimi preprosto ni slabega. Fantastično zgodbo o kratkoročnem spominu Leonarda Shelbyja še vedno štejem za njegov največji ustvarjalni dosežek (ter enega najzanimivejših filmov tistega desetletja sploh), dočim sta ga v nekaterih prihodnjih, veliko bolj ambicioznih projektih (po mojem) začela mučiti dva sindroma: bodisi je s štrenasto pripovedjo in neštetimi liki kompliciral ter po nepotrebnem zapletal in raztegoval zgodbo (beri: Vitez teme, Izvor) ali pa je v njej dovolil nekatere nedopustne luknje, nedoslednosti in nesmiselne deus ex machina zasuke, ki so rekurzivno sesuli celoten poprejšnji koncept (beri: Skrivnostna sled). Scenaristične nedorečenosti me sicer ne motijo in tudi za iz petnih žil privlečene tehnikalije (posebej tiste znanstveno-fantastične sorte) se ne menim, dokler služijo filmu in sporočilu; a včasih je oportunističnih pripovednih bližnjic preveč ali pa so tako velike, da zmotijo pikolovskega črva v meni. Tako kot pri sicer gledljivi zgodbi o rivalskih čarodejih (ki se v epilogu sprevrže v sci-fi absurd) je bilo tudi pri njegovi transcendenčni vesoljščini Medzvezdje žal več stvari, ob katerih sem nejeverno zmajeval z glavo, kakor onih, ki sem jim veselo ploskal z ušesi — in pri tem ne mislim (zgolj) na tehnološko verodostojnost ter znanstveno fizikalno avtentičnost, temveč na golo logiko v kontekstu filma samega.

Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, v kateri je bivanje na Zemlji za človeka iz dneva v dan bolj zahtevno in neprijazno. Svetovna ekonomija že dolgo ne obstaja več, kmetijske površine za pridelavo hrane predstavljajo zadnjo še delujočo vejo gospodarstva, ki jo s posebnimi zakoni in predpisi regulira država. Peščeni viharji ljudem grenijo življenja, klimatske spremembe in sneti so uničile večino kultur in koruza je edina rastlina, ki še vedno uspeva v tako neprijaznih pogojih. Toda večini je bolj ko ne jasno, da bo tudi ta kultura, ki za človeka predstavlja edini vir hrane, počasi začela izginjati z obdelovalnih površin. Zemlja počasi umira in z njo tudi življenje na njej. Cooper (McConaughey) je bivši pilot NASE, ki se je iz sedeža sofisticiranih letal presedel za volan kombajna, s katerim pobira pridelek na družinskih koruznih poljih. Znanost je še vedno njegova velika strast, ki se jo je nalezla tudi njegova desetletna hčerka Murph, medtem ko starejšega sina Toma zanimajo bolj običajne stvari. Oče in hčerka nato po nenavadnem naključju odkrijeta zemljepisne koordinate, ki ju pripeljejo na skrivno lokacijo v puščavi, na kateri še vedno aktivna NASA razvija projekt, ki lahko reši človeštvo. Znanstveniki ne delajo na formuli, ki bi rešila umirajoči planet, saj jim je že dolgo jasno, da se Zemlje ne da rešiti. Svoje napore so preusmerili v iskanje novega planeta, ki bi človeku lahko ponudil dobre pogoje za obstanek. Priprave na odhod ekspedicije, ki bo skozi novoodkrito črvino odšla v drugo galaksijo in poiskala ustrezen planet za naselitev so v zaključni fazi. In ker odprava potrebuje izkušenega pilota raketoplana, Cooper nenadoma postane glavni in edini kandidat za to pomembno vlogo. Sodelovanje v misiji, ki lahko reši človeštvo, je zanj velika čast, toda cena, ki jo bo plačal, je zelo visoka: zaradi počasnejšega minevanja časa v vesolju je skoraj gotovo, da nikoli več ne bo videl svojih najbližjih. —Goodfella

Mešanica med kultno Odisejo v vesolju (Kubrick je tudi sicer Nolanov vzornik in pomemben vir navdiha), vesoljsko reševalščino Sunshine (v zanesljivi navezi Boyle-Garland) in akcijsko-gotsko Andersenovo sci-fi grozljivščino o nedoumljivih razsežnostih Krvavo obzorje (na katero namigne z razlago protagonista o naravi časovno-prostorskih anomalij s prepognjenim kosom papirja) se ponaša s fluidnim tempom, kratkočasno dramaturgijo in neopaznimi vizualnimi učinki, ki delujejo stvarno in niso sami sebi namen — a kot rečeno, bleščečo zunanjo podobo (razen občasne nepotrebne patetike) žal prepogosto kazijo scenaristične luknje, ki celoti jemljejo potrebno kredibilnost.

 SPOILER  Hočem reči: hudič je v podrobnostih in predvsem v kontekstu. Zgodba je očitno zasnovana kot predapokaliptična bližnje-futuristična pripoved in ne kot docela namišljena (satirično obarvana) znanstvena fantastika tipa Vojna zvezd, zato v njej ne bi pričakovali nemogočih časovnih paradoksov (ki po drugi strani premišljeno odlikujejo nedavni Predestination); tako kot denimo vanjo ne bi sodil prikaz tehnologije teleporta (ki je pri vesoljski melodrami Star Drek tematsko nekaj samoumevnega in celo nujnega). Človeštvo je na robu izumrtja, hrane je čedalje manj in še zadnje pridelke dušijo strupeni prašnati oblaki — a po drugi strani ni nikakršnih socialnih izgredov in politične patologije, družba funkcionira takorekoč nemoteno, tehnologija je poskočila do ravni neverjetno naprednih, avtonomnih štirioglatih robotov (z obešenjaškim smislom za humor) in operativnih komor za hiper-spanje, zemeljska ekonomija pa ima kljub vsesplošnemu obubožanju dovolj resursov, da v vesolje pošlje neskočno zahtevno in fantastično drago odpravo? Za vodjo katere brez pomislekov in dodatnega urjenja postavijo kar prvega človeka (resda nekdanjega pilota, a vendarle), ki po spletu okoliščin v puščavi naleti na ultimativno tajno oporišče nekdanje NASE? (Klasično, prozorno gonilo zgodbe.) In oprostite, če je ta odprava N svetlobnih let daleč od Zemlje (potem ko je šla skozi vesoljsko črvino), ali ne bi bila sprotna komunikacija z astronavti zaradi neskončne oddaljenosti in zamika (ter smeri, ki je bolj ali manj neznana) povsem nesmiselna? Je zares mogoče preživeti bližino črne luknje in celo dejansko pot skozi to anomalijo z neskončno maso (katere gravitacija v trenutku raztrga vsako fizično telo)? Ali res ne bi bilo bolj smotrno poslati samodejnih avtomatiziranih plovil oz. robotov (če so že opremljeni z dovršeno umetno inteligenco)? In morda najbolj trhla scenaristična domislica: premisa o tem, da civilizacija ljudi v prihodnosti (ki jih danes dojemamo kot "bogove" ali "duhove" iz knjižnice) živi v 5-dimenzionalni resničnosti, od koder ne more poseči v našo 4-dimenzionalno zemeljsko usodo drugače kot tako, da poskrbi za fenomenalno tvegano in zapleteno odpravo — samo zato, da bi lahko nekdo izza dogodkovnega obzorja črne luknje skozi čas in prostor poslal sporočilo lastni hčeri, v binarno zakodirani obliki Morzejeve abecede na sekundnem kazalcu stare ročne ure na prašni polici? Kar nazadnje vodi v poslednji nesmisel (če pustimo ob strani nekatere čudaške odločitve in ravnanje likov): če je Cooper s svojim požrtvovalnim dejanjem (ter s pomočjo hčere) rešil človeštvo — kdo je že prej rešil tiste njegove človeške naslednike, ki so mu pošiljanje sporočila iz multi-dimenzionalnega teserakta sploh omogočili? (Gre za tipični ontološki paradoks oz. dilemo neskončne zanke.)

 SPOILER  Še najmanj dilem se (mi) poraja glede srečnega zaključka, ki ga mnogi (upravičeno) štejejo za nepotrebnega ter neskladnega s poprejšnjo dramaturško zasnovo. Interpretacija konca, ki se (mi) zdi še najbolj sprejemljiva, gre takole: Cooper v resnici umre v vesolju in vse, kar se zgodi po tistem (ko ga rešijo in se znajde na orbitalni postaji), so njegove smrtne blodnje oz. obrambni fantazijski konstrukt izginjajočega razuma (na kar v nekem pogovoru pred tem nedvoumno namigne že Damonov lik). Drži pa, da Nolanovo osrednjo premiso o moči ljubezni (ki presega dimenzije in omejitve prostora-časa) taka razlaga zapelje v veliko bolj črnogledo in glede osnovnih vrlin civilizacije ne ravno najspodbudnejšo smer.
* Op. V izvirniku: Do not go gentle into that good night, | Old age should burn and rage at close of day; | Rage, rage against the dying of the light. Valižanski pesnik Dylan Thomas (1914—1953) je pesem posvetil svojemu umirajočemu očetu.

8 komentarjev:

  1. http://relativitydigest.com/2014/11/07/on-the-science-of-interstellar/
    Film je iz znanstvenega vidika neverjetno točen.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pri določenih stvareh res (ja, sem bral, kako so se pripravljali na film in kaj vse so naštudirali), pri nekaterih konceptualnih rečeh (oz. konsistenci same zgodbe in časovnega sosledja) pa zanesljivo ne -- in večino sem se trudil našteti. Ampak vseeno dober film in zaslužen oskar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi jaz med ogledom nisem spustil duše. Začetek mi je bil dbest. Spomnil me je na film Signs (z Ludim Milojkotom v glavni vlogi), pa najsibo to dobro ali slabo ... plus John Lithgow je bil v vlogi tasta za moje pojme odličen. Osrednji del filma se mi je po kakšni uri začel vleči, dočim konec pa ... Ne vem, jaz sem ga vzel za to, kar je. :P Nisem porajtal, da je kakorkoli odprt za interpretacijo. Imam občutek, da narod v njem išče neko dodano vrednost samo zato, ker je zadevo spisal Nolan.

    OdgovoriIzbriši
  4. kdaj pa začne špilat v LJ ?

    OdgovoriIzbriši
  5. http://www.cineplexx.si/movie/medzvezdje/#

    OdgovoriIzbriši
  6. "če je Cooper s svojim požrtvovalnim dejanjem (ter s pomočjo hčere) rešil človeštvo — kdo je že prej rešil tiste njegove človeške naslednike, ki so mu pošiljanje sporočila iz multi-dimenzionalnega teserakta sploh omogočili?"

    Tukaj ne razumem ravno. Katere njegove človeške naslednike? Ko on pride v ta multi-dimenzionalni prostor pošlje sporočilo hčeri, katera potem reši svet.

    OdgovoriIzbriši
  7. -SPOILER-
    Multi-dimenzionalni prostor se nahaja v prihodnosti in zgradili so ga ljudje, njuni nasledniki, ki so se z Zemlje odselili v vesolje. Sporočilo je poslal v preteklost svoji hčeri, ki je bila tedaj že praktično starejša od njega. Časovni paradoks.

    OdgovoriIzbriši
  8. "Multi-dimenzionalni prostor se nahaja v prihodnosti in zgradili so ga ljudje."
    Uf ja, imaš prav. Sem imel v glavi, da so ta prostor zgradili "oni", bitja ki so onkraj dojemanja, ampak se potem izkaže, da so to oni sami ja. Če bi film na koncu se malo manj trudil na tak način vse povezat in zapletat, bi bil lahko veliko boljši ali vsaj bolj logičen. Ker pa hoče vse razložit, pa je zato polno lukenj.

    OdgovoriIzbriši