8. feb. 2015

Jack Reacher (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Juhej, navdušen sem. Še en čudovito generičen PG-13 krimi-triler z neranljivo akcijsko figurico v stasu pritlikavega scientologa Tomčija Kurčija — ker jih še vedno nimamo dovolj, veste. Tokrat gre za adaptacijo romana One Shot (2005) britanskega šundovskega pisca Jima Granta (z avtorskim psevdonimom Lee Child); po vrsti devetega iz njegove knjižne serije o skrivnostno izmuzljivem preiskovalcu in nekdanjem pripadniku vojaške policije pri ameriških čeladarjih — mešanici macgyverjevske iznajdljivosti, detektivske genialnosti, strelske zanesljivosti, borilno vešče bruslijevske trdoživosti in operativne nevidnosti avtobusnih ninja-revizorjev. Mimogrede: literarni Jack Reacher je gorostas širokega oprsja in krepkih mišic, visok je 1,95 m in tehta 110 kg. Jp,™ za upodobitev tega postavneža so prav res izbrali pravega igralca.
Jp, Jack Reacher, ta pavšalna reciklaža Dirty Harryja, ni le še en triler, Jack Reacher je zelo prebrisana in kvalitetna žanrska poslastica, ki ji uspe cela kopica zares enkratnih prizorov, pa tudi toliko zelo učinkovitih komičnih vložkov, da je lahko nerodno tudi Plačancem 2. In prav to, da se film kljub zajebani situaciji ne jemlje preveč resno, je njegova glavna odlika, njegov glavni čar in prednost pred podobnimi pizdarijami, ki se v svoji resnosti čez čas popolnoma izgubijo. Pa strašno všeč so mi bile zelo realistične sekvence pretepanja in streljanja, kjer posebnih in zvočnih efektov praktično ni bilo. Lep realizem, skorajda behind the scenes, če malce pretiravam. —Iztok



Tako kot je očitno, da je film zasnovan kot visokoprodukcijski blockbuster (ne pa, bognedaj, kot značajska akcijska drama s poistovetljivimi liki), je prav smešno, kako gledalcu milo dol visi za vse in vsakogar v njem. Od uvodnega ostrostrelskega prizora, po katerem se razodene, da je vojnemu veteranu Jamesu Barru (Joseph Sikora) nekdo spretno podtaknil uboje petih nedolžnih ljudi na obrežju reke Allegheny sredi Pittsburgha, karakterno brezobličnih detektivov (David Oyelowo), vplivnih javnih tožilcev (tragično neizkoriščeni Richard Jenkins), medlo bledičnih in brezizraznih odvetnic (Rosamund 'Gone Girl' Pike), do ridikulozno stereotipnih zločinskih kolovodij (Werner Herzog) in negativcev, šibko zastavljenih stranskih protagonistov in vojnih pomočnikov po sili razmer (tragično neizkoriščeni Robert Duvall), do osrednjega junaka Jacka Reacherja — vsemogočnega, očarljivo samozavestnega, spretnega, nepremagljivega frajerja s fotografskim spominom in nedoumljivo bistroumnostjo, za katerega se že od prve minute (od skupno dveh dolgih ur, kolikor traja film) niti za hip ne ustrašimo, da bi se mu skrivil kakšen las na glavi in ne bi uspešno razkril zarote ter rešil zagonetnega primera.
Tu je tudi vedno dobrodošli Robert Duvall v vlogi ostarelega ljubitelja snajperizma, stari dobri Robert Duvall, ki v skupnih scenah s Cruiseom zares uživa in ustvarja enkratno ter strašno zabavno atmosfero, ki je pravzaprav vodilo tega filma. Tega razgibanega, dinamičnega, napetega, vseskozi zanimivega in kljub debeli minutaži čisto nič dolgočasnega komičnega krimi trilerja, kjer sta me navdušila tudi Richard Jenkins kot oče Rosamund Pike, in Sidneyju Poitierju neverjetno podobni in elegantni David Oyelowo kot detektiv, ki posumi, da Jack Reacher nima poštenih namenov. Prav imate, tole naj bi bila nova franšiza za Toma Cruisea, kar pa je po dokaj skromnem finančnem izkopičku zdaj pod velikim vprašajem. Škoda, saj bi z veseljem gledal še kake tri Reacherje. Ocena: 8/10 —Iztok



Če mene vprašate, je bila osnovna napaka že ta, da so pri tvrdkah Skydance ter Cruise-Wagner Productions režijo zaupali kar scenaristu (The Usual Suspects, Valkyrie, Edge of Tomorrow) Christopherju McQuarrieju, ki se za kamero pač ne znajde najbolje (kar lepo dokazuje njegov edini prejšnji režiserski podvig po lastnem scenariju The Way of the Gun) — po znanem načelu "če je Tomči sam svoj šef, je itak vseeno, kdo je režiser". Škoda, da vajeti ni raje prevzel njegov večkratni kinematografski sodelavec Bryan Singer (ki je bil po Operaciji Valkira zaposlen s televizijskimi projekti in dokumentarci) — ali pa, kaj vem, nemara kar sam Werner Herzog, če je že bil pri roki, namesto da v tisti trapasti vlogi (kot da mitsko zastrašujočega, sivookega ruskega mafijca "Zeca") oponaša svojega nekdanjega varovanca Klausa Kinskega. Še bolj kot manko suverene režije in dimenzioniranja likov pa je očitna trhlost in nedoslednost zgodbe; ki od sprva še dovolj intrigantne — dasiravno tudi mučno nedorečene, formulaične in klišejske — detektivske kriminalne uganke razpada v čedalje bolj nepovezano in neprepričljivo jean-hlod-van-dumb-akcijsko skrpucalo (kajpak močno oddaljeno od Childove literarne predloge), kjer v stereotipnem epilogu zločinci kakor zajci v luknji nemočno čakajo, da jih pride naš heroj drugega za drugim odrešit muk. Whoa. Ničesar "komičnega" ali kakorkoli "duhovitega" ni pri tem — kvečjemu groteskno pretirana, predvidljiva, praznoglavo infantilna in nemarno premočrtna pretveza za to, da nam lahko Tomči Kurči (spet) dokaže, kako mu še vedno čvrsto stoji. (Botoks in rinoplastika, namreč.) Film s proračunom 60 milijonov je bil nazadnje finančno uspešen (četudi šele pri globalni distribuciji) in potrjeno je tudi že njegovo nadaljevanje Jack Reacher: Never Go Back (a tokrat brez nesposobnega McQuarrieja).

2 komentarja:

  1. Opa, kašen komentar. Se vidi, da ti gre naš dobri stari T.C malo na k.... Pa ne samo tebi. Včasih preberem kakšno knjigo, tudi od Childa in ko objavili, da bo Reacherja igral Tom Cruise mi je pa padl vse dol in verjetno vsem, ki so brali njegove knjige. Reacher iz knjige je vse tisto, kar Tom ni in nikoli ne bo. Škoda je napravljena in močno dvomim, da bo junak Raecher kdaj doživel dostojno filmsko upodobitev.

    OdgovoriIzbriši
  2. Žal res. Tomči Kurči pač ni Liam Neeson (Taken, A Walk Among the Tombstones). Mu zmanjka ene četrt metra višine in približno 100 kg karizme.

    OdgovoriIzbriši