27. feb. 2015

Love Is Strange (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Slikar Ben (John Lithgow) in učitelj glasbe George (Alfred Molina) sta dolgoletni gejevski par. Po skoraj štirih desetletjih skupnega življenja svojo zvezo s skromnim obredom v družinskem krogu potrdita tudi z uradno poročno zaobljubo. Vendar ima svobodomiselna poteza nekatere nepredvidene posledice: v ugledni katoliški srednji šoli gre klerikalnim predstojnikom ustanove (John Cullum) močno v nos javna izpostavitev enega od njihovih učiteljev — in Georgea kratkomalo odpustijo. To pa ostarelima partnerjema nakoplje resne eksistencialne težave, saj si ob opaznem zmanjšanju mesečnega proračuna ne moreta več privoščiti skupnega stanovanja na newyorškem Manhattnu. Prisiljena sta se znajti vsak po svoje: dokler ne bi našla novega bivališča, vzameta Bena pod streho prijazni nečak (Darren E. Burrows) in njegova žena (Marisa Tomei) in poslej si deli pograd v sobi njunega najstniškega edinca (Charlie Tahan), medtem ko se George začasno naseli pri nekdanjih sosedih v stanovanjski stavbi, žurerskem gejevskem paru policistov. Ločeno življenje ljubečega homoseksualnega para bo prineslo nepovratne spremembe v njun odnos in posledično v skupnosti ljudi okrog njiju.

You asked whether we did it in the rehearsal process, but this film did not have a rehearsal process. Ira works in a very unique way. I was working in Calgary; Fred was living in Los Angeles. Ira traveled first to L.A. and then to Calgary and he spent two days one on one with me, one on one with Fred, reading through the script. Talking in great detail about the script. —He did that with all the lead actors. —He didn't want us to read our scenes together; he didn't want us to rehearse. Even when we were shooting, he didn't want us to carefully calculate anything beyond where you're going to stand. He wanted us to discover it in the process of shooting. —Interview Magazine (pogovor z obema igralcema)

Ameriškega filmskega in gledališkega igralca Lithgowa bržčas poznamo kot obešenjaško neposrednega vesoljca Dicka Solomona v duhoviti nanizanki Tretji kamen od sonca, smešil se je v debilnem Harlinovem Plezalcu (1993), zadnje čase pa se pogosteje pojavlja v resnejših vlogah (Interstellar), ki vnovič poudarjajo njegove sijajne izrazne sposobnosti. Še svetlejšo točko osebno vidim v njegovem britanskem kolegu Molini: enem najzanimivejših in preprosto najprisrčnejših igralcev vseh časov (Raiders of the Lost Ark, Boogie Nights, Chocolat, Frida, An Education), čigar neskončna karizma in sočutna prezenca oplemenitita še tako povprečen film (Species, Spider-Man 2, The Da Vinci Code, The Sorcerer's Apprentice). Resno: raje bi gledal Alfreda Molino, kako dve uri dremlje na kavču, kot se s cineastičnim zanosom prebijal skozi celotno filmografijo Tomčija Kurčija ali katere druge plehke hollywoodske akcijske figurice.

Can you imagine if you broke his bed trying to shag your husband? —I have missed having your body next to mine too much to have it denied to me for reasons of bad engineering.



Še zanimivejše je dejstvo, da sta moža tudi v resničnem življenju dolgoletna dobra (heteroseksualna) prijatelja in po dveh desetletjih znanstva sta se tokrat prvič preizkusila kot soigralca. S fantastično interakcijo verodostojno pričarata umirjen, stvaren in prepričljiv portret dveh oseb, ki se resnično ljubita, globoko spoštujeta in odkrito uživata v družbi drug drugega. Film režiserja in scenarista Ire Sachsa (Forty Shades of Blue, Keep the Lights On) nikakor ni situacijska burleska ali komična drama; gledalcu ne vsiljuje običajne komične razbremenitve ali čustvene manipulacije ali katerega od prepoznavnih stereotipov in elementov tovrstnega žanra. Tudi ne pridiga in ne moralizira ter ne privzema nikakršnega stališča do problematike istospolne ljubezni — pač pa prinaša toplo, prizemljeno značajsko študijo pristne naklonjenosti (ki bo zaradi počasnega tempa in manka vznemirljive akcije morda koga zmotila) ter ganljivo refleksijo o naravi medčloveških odnosov in pomenu generacijskega zgleda za mlajše rodove. Drama Ljubezen je čudna reč je skriti biser, majhen, pritajen in neopazen film; gotovo ni tiste sorte, kakršni z golidami pokovke in galonami dietetične kokakole polnijo orjaške kinokomplekse. K temu je nemalo pripomoglo dejstvo, da mu je obrtno združenje MPAA svetohlinsko prisodilo blagajniško neugodno oznako R, domnevno zaradi "neprimernega jezika". (V vsem filmu menda enkrat izrečejo "fuck" oz. enkrat "motherfucker" in še to v docela šaljivem kontekstu.) Seveda gre za usrano čezlužniško hinavščino in sprenevedavo politično korektnost prve vrste, saj v filmu ni nikakršne opolzke nazornosti ali golote; kristalno jasno je, kje tiči pravi razlog za cenzorsko odločitev. Takle mamo, bi rekli pri nas.

5 komentarjev:

  1. Evo, to pa je recenzija, bravo. Priznam, včasih mi tvoje recenzije niso (bile) pogodu, ampak s tole si me pa tako prepričal, da si kmalu ogledam slednji film.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hja. Videno in s solidnim pomezikom pospremljeno, ampak take ocene si ne bi upal dati. Morda res zaradi pocasnejsega tempa ali kaj drugega, ne vem tocno. Sta pa igralca blestela, to je pa treba reci.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mene je film navdušil, čeprav nisem "ciljna skupina" zgodbe o gejevskem paru -- in prav to mi je všeč, namreč dejstvo, da film ne govori o homoseksualni ljubezni temveč o ljubezni, pika. Počasen tempo in dolge refleksije so tam z namenom in res je, da takega pristopa enostavno nismo vajeni: hočemi dogajanje, nenehne dovtipe, preobrate, zanimivosti in napetost. Ampak življenje v resnici ni tako in ta film je ena od najbolj stvarnih, prizemljenih dram, kar sem jih videl v zadnjem času. Tudi sicer opažam, da so ocene zanj razmeroma visoke.

    OdgovoriIzbriši
  4. p.s. @Pauc: kot že večkrat omenjam, pri marsikaterem filmu kolebam med dvema ocenama (ta občutek gotovo poznaš tudi sam) in ta bi bil po mojih merilih verjetno označen z vtisom 7.5 -- pa potem bodisi navzgor ali navzdol pretehta kakšna subjektivna malenkost, recimo stvarnost in življenjskost prikazanega, igralski nastopi ali režiserjev pogum in nepripravljenost udinjanja všečnim in stereotipnim hollywoodskim merilom. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Seveda. Nekaj podobnega meni recimo sedaj skače po glavi, ko sem še drugič pogledal zelo dobrega Bralca. :)

    OdgovoriIzbriši