15. feb. 2015

The ABCs of Death 2 (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Običajno si v obdobjih pomanjkanja navdiha ogledam več filmov, kot potem o njih pišem; sicer bi prispevke na blogu sestavljalo eno samo zamočvirjeno povprečje nezanimivih, posebne omembe nevrednih upokojenskih pletenin sedme umetnosti. To pravilo je premosorazmerno z letnico nastanka kakšne od njih; novejša kot je, manj je možnosti za pripadajočo (trajno) cineastično kakovost. Razen tega nočem pretirano utrujati z omiljenimi žanrskimi predstavniki, sicer bi lahko pisal samo še o grozljivkah in srhljivkah. Tega si pravzaprav ne želim, saj bi hitro zavladala dolgčas in enoličnost; ampak zdaj je ravno čas krofov in pustnih šem.

Tukaj priobčeni v ničemer ne izstopa in je pravzaprav razmeroma značilna potrditev usihajoče ustvarjalnosti celo med manj znanimi, neodvisnimi filmskimi avtorji. Razen tega gre za sequel in o teh pišem le izjemoma; tokrat sem se za to odločil le zavoljo boljših ocen in prizanesljivejših vtisov med cineastičnim občestom in kritiki. Hm. Sprašujem se, kakšna je šele izvirna Abeceda smrti iz leta 2012.



Gre za razmeroma ambiciozno horror antologijo (v koprodukciji Kanade, Izraela, Japonske, Nove zelandije, ZDA in drugih držav), kakršne imajo čez lužo dolgo in bogato tradicijo: torej za skupek sila raznolikih kratkih filmov (in celo animacij) avtorjev iz različnih kulturnih okolij (med njimi so tudi znani režiserji á la Vincenzo Natali ter Alexandre Bustillo), stlačenih v dveurni kolaž vzajemno nepovezanih zgodb. Tako kot v predhodniku je 26 sekvenc urejenih po črkah abecede oz. nekakšnih ključnih motivih, ki opredeljujejo katerega od njih (A is for Amateur, B is for Badger, C is for Capital Punishment in tako naprej), vsem pa so skupni žanrski prijemi nasilnega umiranja, smrti in krvave priprave človeških kolin. Med njimi so segmenti, ki so poudarjeno bizarni, izkrivljeni, temačno čudaški in morbidni, brez razumljivega konteksta ali zaznavne dramaturške zgradbe — denimo zgodbe o mutiranih ubijalskih svizcih, skrivnostni črni snovi, pornografiji mučenja, mladostniških fantazijah o smrti staršev, zombijevskih sodnih procesih, orjaških 13-letnih zarodkih, brezumnih igrah ruske rulete, obrednih žrtvovanjih in tako naprej. Sem in tja kakšnega odlikuje produkcijska vrednost, doživet glumaški performans ali pripovedna svežina; v povprečju pa gre za serijo nizkoproračunskih, garažnih, izrazito študentskih projektov (med njimi sta se mi zdeli še najzanimivejši animirana stop-motion groteska D is for Deloused Roberta Morgana in psihedelična risanka H is for Head Games slavnega Billa Plymptona), kakršne kot predjed postrežejo gledalcem na katerem od številnih grozljivščinam (in njih ljubiteljem) namenjenih filmskih festivalov. Zeh.

Ni komentarjev:

Objavite komentar