20. feb. 2015

The Interview (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Če kdo meni, da je ta film zares kontroverzen ali kakorkoli družbeno-politično sporen, potem ga bodisi (a) še ni videl ali pa (b) z opranimi možgani srečno živi v Severni Koreji. Še najbolj problematičen pri vsem skupaj ni "žaljivi" prikaz smrti ljubljenega vodje te izolirane države (z vsemi bizarnimi posebnostmi in kulturnimi vzorci vred), temveč prav nasprotno: satirično posmehovanje (ameriškemu) medijskemu prostoru in percepciji ljudi, ki jim jo vsiljuje omejeni zahodnjaški (kvazi)resničnostni pogled na svet.
Le spomnite se Dennisa Rodmana, ki je Kim Jong Unu tudi v resnici prišel tako zelo blizu kot James Franco in Seth Rogen. Un je fan. In fanu prideš hitro blizu. Tega Obama ne ve, zato mu lahko Un tako dolgo serje po glavi. Kakorkoli že, Intervju je super film. Je tista prava komedija z jajci, ki jih danes manjka. In film, s katerim bi lahko ZDA končno dobile vojno proti Severni Koreji. Prav imate, Frost/Nixon sta kurac od ovce, Franco/Un pa sta the shit. —Iztok



Gre torej za povsem nedolžno in pravzaprav mestoma duhovito politično farso naveze Goldberg-Rogen-Franco (This Is the End), v kateri naj bi producent (Seth Rogen) in zagnani voditelj (James Franco) plehke ameriške pogovorne oddaje Skylark Tonight naredila senzacionalen intervju s totalitarističnim tiranom Kim Džong Unom (Randall Park), ki je menda velik ljubitelj njunega televizijskega tračarsko-zvezdniškega šova. Še preden odpotujeta čez lužo, se na njunem pragu pojavi CIA (Lizzy Caplan) in jima hladnokrvno naroči atentat na severnokorejskega samodržca. Seveda se z ultimativnimi super duper tehnikalijami podkovani načrt izjalovi skoraj takoj, vendar prostodušna novinarja v Pjongjangu naletita vse prej kot na tisto, kar sta pričakovala — in slednjič jima bo ob nenadejani pomoči iz glavnega štaba prvotna namera celo uspela. Ali pač?

A po drugi strani — tudi Kim Džong Un je brez smisla za humor. Ni le ponorel, ampak je v Intervjuju, ki v Ameriki starta šele 25. decembra, videl brutalni podaljšek ameriške zunanje politike in Cie, načrt za njegovo likvidacijo, celo vojno napoved. Zagrozil je s »strahovito« in »neusmiljeno« retaliacijo, če holivudski studio Sony filma ne umakne. In da bi bil prepričljivejši, je sprožil tudi preventivni udarec. Je lansiral jedrske konice? Je detoniral novo atomsko bombo? Je v Ameriko poslal kamikaze? Je ugrabil ameriške hajkerje? Ne, storil je nekaj hujšega: ob koncu novembra je dal menda shekati računalniški sistem studia Sony, pri čemer so njegovi digitalni jurišniki — recite jim »Varuhi miru« — studijsko poslovanje tako rekoč ustavili, studijske uslužbence prisilili, da so spet pisali na papir, izbrisali diske, objavili plače zaposlenih in številke njihovega socialnega zavarovanja, obenem pa so studiu — in to je bil smrtni udarec! — ukradli nekaj čisto novih, še neprikazanih filmov, recimo Annie, in jih naložili na piratske file-sharinge. Nič, Kim Džong Un dobro ve, kako najlažje zrušiš, zlomiš in pokoplješ kapitalizem: tako da tisto, s čimer služi in profitira, preleviš v nekaj brezplačnega. Torej tako, da zasebno lastnino kolektiviziraš. —Marcel Štefančič jr., MLADINA


Akcijska komedija se ponaša s podobnim (meta)referenčnim slogom in tipom domišljeno absurdnega humorja kot prejšnji projekti Goldberga in Rogena: odkrite seksualne aluzije (razen Franca tokrat obtožijo homoseksualnosti tudi Eminema in še koga), standardna novodobna telesno-straniščna burleska, sarkastični konverzacijski spopadi (večkrat utemeljeni na glumaški improvizaciji) in samonanašajoča se črna parodija pritlehnih plati (ameriške) popkulture. Vendar pa (subjektivno) ugotavljam, da me je divje nesramni Konec je tu (2013) celostno bolj zabaval; morda zato, ker je angažiral več zanimivih zvezdniških imen in se bolj eksplicitno loteval hinavske politične korektnosti samega Hollywooda. Dramaturška linija sicer dovolj kratkočasnega Ubijalskega intervjuja je bolj zatikajoča se, neenakomerna, v stereotipno prežvečenem osrednjem delu pripovedi (ki se mudi pri klišejih vohunskih iger) malce opeša in le proti koncu vnovič ujame zdrav komični tempo. Še najbolj prepriča ubrana, doživeta vzajemnost Rogena in Franca, ki se ji pozna njuno večkratno sodelovanje. (Franco s svojo hilarično butasto predstavo sicer žanje pohvale med filmskim občestvom, sam pa se ne morem odločiti, ali ni tokrat za spoznanje pretiraval.)

Zaradi omejene distribucije je bil film sprva blagajniški polom, a je — ironično — izpad v kinodvoranah več kot nadoknadil z on-line prodajo, video izposojo ter dostopom na zahtevo (če ne upoštevamo izdaje na digitalnih ploščkih). Pripisana "kontroverznost" mu je (v vsebinskem smislu) kljub temu verjetno naredila več škode kot koristi; čeprav gre za spodobno, dovolj inteligentno satiro, ki pomenljivo opozarja na medijsko izzvane simptome izkrivljenega dojemanja sodobne mednarodne skupnosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar