4. feb. 2015

The Theory of Everything (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Biografski prikaz odseka življenja slavnega fizika Stephena Hawkinga britanskega režiserja Jamesa Marsha (po scenariju Anthonyja McCartena, adaptaciji romana Travelling to Infinity: My Life with Stephen, spominih Hawkingove prve žene Jane) je eden najresnejših pretendentov za letošnje zlate kipce. Roko na srce: če ne drugega, se (mi) nominacija za igralski performans vsekakor zdi upravičena.

Mladi Eddie Redmayne (Black Death, My Week with Marilyn, Les Misérables) je kot briljantni, v lupino čedalje bolj negibnega telesa ujeti Hawking preprosto fantastičen — vendar gre huronsko priznanje tudi njegovi soigralki Felicity Jones (prav tako nominirani), ki se odreže sijajno. Tako pristnega portreta človeka s telesno prikrajšanostjo (in ki dovršeno posnema resnično osebo) nemara nismo videli že od Sheridanove drame My Left Foot: The Story of Christy Brown (1989) s fantastičnim Danielom Day-Lewisom (prinesla mu je prvega od treh oskarjev). Nekaj drži: ameriška Akademija — ter svetovna kritiška in prozaična javnost tudi sicer — je pregovorno naklonjena kinematografiji hendikepa in navdihujočim zgodbam o zmagoslavju človeškega duha nad omejitvami telesa. Pred nekaj leti je bil Schnabelov Le scaphandre et le papillon (2007) deležen skupno skoraj 80 odličij in 70 nominacij (med njimi štirih oskarjevskih), pred tem je občestvo podobno navduševal Amenábarjev Mar adentro (2004) in tako naprej. Vendar pa tudi ta pristranskost (če to sploh je) nikakor ne jemlje zaslug odličnemu Redmaynu, ki se je na vlogo temeljito pripravljal kar pol leta in jo naštudiral do popolnosti: če bo dejansko nagrajen z oskarjem, to ne bo posebno presenečenje in odličje se bo (tudi po mojem mnenju) znašlo v pravih rokah.

Cinik bi pripomnil, da se filmu pozna, da je nastal po predlogi knjige, ki jo je o njunem zakonu napisala Jane Hawking: če scenarij Anthonyja McCartena že ne gre tako daleč, da bi Jane prikazal kot svetnico (njen skok čez plot je nakazan, pa čeprav z elipso in veliko mero britanskega dekoruma), pa na nobeni točki zares ne razišče frustracij in občutkov nemoči, ki jih je morala čutiti ženska, ki je za svojega moža prisiljena skrbeti kot za otroka. Se res nista nikoli prepirala? Kdaj je Stephen pri treh otrocih sploh našel čas za svoj prispevek k znanosti? Zakonca se sicer ne strinjata glede obstoja Boga, a to razčistita v akademskem, umirjeno zbadljivem tonu. Ker se ne posveča Hawkingovemu delu, nam Teorija vsega tudi ne približa njegove genialnosti: gledalec ostaja za pregrado, od koder lahko opazuje svojega portretiranca, ne more pa mu zlesti pod kožo.

Ta antiseptični portret zakona preseže šele prikaz njegovega razkroja: Stephen izbere trenutek družinske sloge, da ženi — zdaj že s tistim praznim, računalniškim glasom — pove, da jo zapušča zaradi svoje rdečelase negovalke, s katero odhaja na gostovanje v Ameriko. Jane se ne odzove z vpitjem ali jokom: soočenje na dan privleče veliko kompleksnejše nianse v odnosu dveh ljudi, ki sta končno pripravljena, drug drugega odvezati zakonskih zaobljub. Čeprav se film široko ogne kakršni koli kontroverznosti, posredno obravnava zakon, ki na neki točki (vsaj čustveno) šteje štiri ljudi, kar je že samo po sebi osvežujoč odklon od hollywoodsko enoznačnega predalčkanja odnosov. —Ana Jurc, MMC RTV

Pri zgodbi so me zmotile nekatere druge reči. Občinstvo (ki sicer soglaša o tem, da je film gotovo vreden ogleda) se v glavnem deli na tisti del, ki ga manko prepričljive substance o znanstvenih dosežkih na voziček prikovanega genija ni tako zelo motil, ter one bolj pikolovske, ki jih zgolj enostranski prikaz njegove osebne zgodbe ni povsem zadovoljil. Ugotavljam, da se je pri meni zgodilo slednje; saj vendarle govorimo o enem najbriljantnejših umov našega časa in ne zgolj o človeku, ki se spopada s boleznijo gibalnih nevronov (t.i. amiotrofično lateralno sklerozo), ali pač? Je Hawking tako pronicljiv fizik prav zato, ker je degradirano telesno stanje kompenziral s povečano umsko dejavnostjo — in ali je trdna psihosocialna integriteta oz. veličina človeškega duha rezultat vztrajnega dolgoletnega preseganja telesnih hib z ustvarjalnostjo? Bi ga kot znanstvenika in misleca prav tako kovali v zvezde, če ne bi (danes 73-letni) Hawking več kot pol stoletja kljuboval zdravnikom, ki so mu ob diagnosticiranju bolezni napovedali le še dve leti življenja? Ne moti me dejstvo, da film ne odgovarja na ta vprašanja — temveč to, da jih večinoma niti ne zastavlja. Znano je, da se Hawking od nekdaj distancira od lastnega telesnega stanja in noče biti predmet tovrstnih pomilovalnih razprav — ampak od filmskih ustvarjalcev kljub temu pričakujem, da se bodo teh dilem dotaknili ali jih vsaj nakazali. Bi o Stephenu Hawkingu sploh posneli film, če ne bi šlo za posebneža in hendikepiranega vrhunskega fizika? Najbrž ne. Enako genialnih znanstvenikov je bilo v zadnjem stoletju bržčas še nekaj (kot tudi prejemnikov ustrezne nobelove nagrade, ki je Hawking navsezadnje ni nikoli dobil); podobno bi verjetno lahko trdili za matematika Johna Nasha, čigar portret v Čudovitem umu (2001) je ustvarjalcem prinesel kar štiri oskarje. Brez tovrstne interpretacije in dodane vrednosti cineastičnega sporočila namreč dobimo razmeroma premočrtno biografsko formulo oz. celo banalno kroniko dogodkov v Hawkingovem življenju (med drugim njegove odločitve, da zaradi temperamentne negovalke slednjič zapusti soprogo Jane, ki je več let prizadevno skrbela zanj — čeprav si je medtem tudi sama domnevno privoščila aferico s cerkvenim zborovodjo in družinskim prijateljem), ki jih pretresljivi Redmaynov nastop sicer brez oportunistične patetike oplemeniti z afektiranim tonom in izrazno sočutno dimenzijo, vendar lahko pri tem film (kot celota) v kakšnem gledalcu pusti občutek nečesa nedorečenega in nepopolnega.

7 komentarjev:

  1. Se moram spet kar strinjati. Film mi je bil načeloma zelo všeč in neposredno po ogledu sem bil zelo navdušen. Potem pa, hja, črv, ki malo vrta. Lahko bi šlo še dlje, ampak v katero smer? Sprašujem se ali bi sam rad Hawkingovo delo bolj podrobno spoznal? Morda. Ampak, če je film posnet po ženini zgodbi, potem njegova astrofizika vendarle ni tako zelo pomembna, predvidevam. Skratka, en kup nedorečenosti mi ostane v glavi, ampak to je bolj problem iz mojega vidika, kaj točno me zanima. Morda bi za njegov znanstveni pohod potrebovali drug film, manj družinsko orientiranega. Tu je odnos med Jane in Hawkingom glavni, tudi prav.

    Mi je bil pa mulo v glavni vlogi neverjeten. Če sem prej slavo in glavni kipec napovedoval Keatonu, sem sedaj skoraj prepričan, da ga tale poba pošteno premaga. Kar je pa po svoje tudi pričakovano, odigrati hendikepirano osebo je pak svoje področje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne gre samo za to, kaj mene kot gledalca zanima, ampak kako celostno predstaviti neko osebo in njene dosežke -- še posebej tako slavno kot je Hawking. Če predstaviš samo eno plat njegove zgodbe, po mojem to ni objektivna biografija, celo eno samo poglavje iz življenja Hawkinga ne -- saj ga je v bistveni meri zaznamovala njegova akademska kariera in ne družinsko življenje. To je tako kot Billy Bob Thornton, ki na radijskem intervjuju popizdi in se osramoti, ker ga voditelj poslušalcem pač predstavi kot igralca: torej tisto, po čemer ga sploh pozna velika večina ljudi. (Meni dol visi, ali se on med drugim ukvarja tudi z glasbo. Če je tako, pa naj igralsko kariero obesi na klin in samo še muzicira.)

    OdgovoriIzbriši
  3. No, seveda. Ako predstaviti Hawkinga kot celostno zgodbo oz. posneti bio o njem, potem je tole premalo in prevec enobarvno. V kolikor gre le in zgolj za adaptacijo zeninih spominov (vem, da temu ni tako), potem pa nimam nic proti.

    OdgovoriIzbriši
  4. Se strinjam in verjamem, da film dobro povzema knjigo. Torej gledamo Stephena Hawkinga, kot se ga spominja njegova žena, to razumem. Ampak tudi v tem primeru mi zmanjka nemarno veliko konteksta, ki bi podrobneje raziskal njun odnos, razvijanje ljubezni, večletno intimo, njegovo interakcijo z otroki (vsega skupaj se enkrat na vrtu igra z njimi in enkrat norijo po sobi, nato pa so že praktično odrasli) in svojci (en resnejši pogovor z očetom in kosilo za družinsko mizo, to je vse), pa tudi mučne in realistične vidike težavne nege invalidnega človeka (ga je ona sama oblačila, hranila, umivala, skrbela za telesne potrebe -- nič od tega ne prikaže podrobneje). Torej razmeroma plitva, površna in pomanjkljivo prikazana osebna zgodba o premagovanju telesnih hib -- kljub Redmaynovemu performansu, ki je briljatnen. Ne vem, mogoče sem bil prestrog oz. so te reči motile samo mene. Predlagam vnovičen ogled Sheridanove mojstrovine My left foot. Mislim, da Day-Lewis vseeno malo prekaša Redmayna.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja ja, saj drzi, da je prevec posplosen. Morda smo dandanes res prehitro navduseni.

    My left foot je pa odlicen in res bi ga po dolgem casu spet lahko pogledal.

    OdgovoriIzbriši
  6. Se strinjam s spisanim. Mogoče ima celo kakšno piko preveč glede na to koliko kritik si mu namenil.

    OdgovoriIzbriši
  7. Vem, ja. :) Včasih mojo končno oceno filma malce umetno povzdvigne en sam dejavnik (npr. res briljanten, ganljiv igralski performans); čeprav je treba omeniti, da so vendarle tudi drugi aspekti filma (fotografija, montaža, režija, glasba, scenografija, kostumografija) pravzaprav nadvse spodobni. Ni pa to (po mojem), celokupno gledano, taka mojstrovina kot nekateri drugi letošnji nominiranci (Whiplash, Birdman).

    OdgovoriIzbriši