29. mar. 2015

A Most Violent Year (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Mladi ameriški scenarist in režiser Jeffrey McDonald 'J.C.' Chandor ni eden od tistih hollywoodskih oportunistov, ki po zapovedih producentov (bling bling) snemajo kot po tekočem traku; prav nasprotno, njegovi redki projekti so premišljeni, pripovedno in dramaturško dodelani, karakterno bogati ter sporočilno večplastni. Bržčas ni presenetljivo, da ga kot sina investicijskega bančnika vznemirja predvsem napetost med gmotno (tj. denarno) in duhovno (tj. moralno) platjo sodobne človekove eksistence. Doslej je posnel vsega dva celovečerca in oba sta odlična: Margin Call (2011) je razgrinjal vzroke za svetovno gospodarsko recesijo, utelešene v pohlepu finančnih ustanov (beri: Lehman Brothers) in brezkompromisno dobičkonosni logiki kapitala, All Is Lost (2013) pa je spremljal osamljeno odisejado starega pomorščaka, ujetega med kontemplacijo lastnega bivanja in globalne tokove materialistične neoliberalne paradigme. Alegorični motivi kapitalističnih smernic spremljajo tudi njegov tretji celovečerec in z veseljem zapišem, da je Chandorjeva filmska ustvarjalnost enako suverena.

Poznavalci režiserjevega opusa bi se najbrž strinjali s trditvijo, da je lajtmotiv vseh Chandorjevih filmov odziv in funkcioniranje posameznika pod raznovrstnimi pritiski. Pod pritiskom je tudi Abel Morales (Oscar Isaac), ambiciozni lastnik podjetja za prodajo in dostavo goriv, ki se sredi ogrevalne sezone sooča s kopico težav. Napočil je čas za dolgo načrtovano širitev kapacitet podjetja, ki bo z nakupom novega skladiščnega terminala dobilo povsem novo dimenzijo in postalo najmočnejši igralec v New Yorku in bližnji okolici. Za realizacijo ambicioznega projekta potrebuje pomoč banke, ki naj ne bi bila vprašljiva. Vzporedno z aktivnostmi okoli nakupa terminala se Abel sooča z vedno pogostejšimi roparskimi napadi, v katerih predrzni napadalci voznike cistern enostavno vržejo na cesto (nemalokrat tudi pretepejo) in se odpeljejo z več tisočakov vredno pošiljko. Gorivo potem ponikne na črnem trgu, tovornjak s prazno cisterno pa se če z nekaj dni pojavi na kakem parkirišču. Na tretji fronti se Abel sooča z nepopustljivim državnim tožilcem (David Oyelowo), ki podjetju očita utajo davkov in ostale malverzacije. Tožilec čvrsto verjame, da nekdo, ki je kupil biznis od znanega mafijca in se poročil z njegovo hčerko (Jessica Chastain), ne more biti čist. Soočen s številnimi problemi Abel poskuša ohraniti kontrolo, toda njegov položaj postaja vedno bolj zapleten. —Goodfella

Chandor nam (tudi) v tretje prinaša prispodobo o dveh plateh sodobne etične in poslovne integritete: Abel Morales je človek, ki hoče za vsako ceno igrati pošteno. Medtem ko se vsi okrog njega — vključno z družinskim odvetnikom (Albert Brooks) in celo njegovo ženo (Jessica Chastain) — brez pomislekov poslužujejo vsakršnih metod za finančno preživetje, od davčnih in črnoborzijanskih malverzacij do odkritega mafijskega nasilja ter izsiljevanja, Abel ostaja neomajen v svoji naravnanosti na zastavljeni cilj. Režiserjeva spretnost je v tem, da nam o vzrokih za to ne ponudi premočrtnega namiga, temveč le medvrstične drobce iz zakulisja: ambiciozni, ponosni priseljenec latinskoameriškega porekla, najverjetneje z revno, težavno in nasilno preteklostjo, ki skuša (predvsem sebi) dokazati, da je vztrajni fair play edina pot v ameriške sanje. Pa je res tako? Kako lahko ostaneš čist sredi vsesplošne umazanije, kjer dobesedno nihče ne igra pošteno? Javni tožilec (David Oyelowo) to še predobro ve, zato se zlepa ne more otresti sumov o legalnosti Abelovih poslov — kako je vendar mogoče, da bi sploh kdo preživel z brezmadežnim poslovanjem v okolju, kjer je edina veljavna valuta debelina denarnice in ne trdnost značaja? Sklepna ironija prinaša pomenljiv moralni zasuk, v katerem se izkristalizirajo lastne polične ambicije tožilca, ki je na lepem spet ustrežljiv, saj pač "roka roko umije".



Težko je spregledati biblijsko aluzijo v imenu protagonista: Abel, mlajši sin Adama in Eve, je bil prvi človek, ki je umrl od roke drugega. Bog je njegovo daritev sprejel, Kajnovo pa zavrnil, zato ga je starejši brat naposled ubil v navalu ljubosumja. Pastir Abel je upošteval božjo željo po davku deleža žive drobnice, medtem ko mu je pridelovalec Kajn namenil zgolj "daritev od sadov zemlje". [1 Mz 4] Potemtakem je tudi človeški zakon zapisan v krvi in zapečaten z usodo Abelovega mučeništva; dobrobit enega človeka je nujno pogojena s propadom drugega. Razmerje sil, v katerem je zmagovalec vsakdo, preprosto ne obstaja.

Kinematografsko sijajna, vzdušno patinirana pripoved zbuja žlahtne cineastične občutke žanrskih predstavnikov iz sedemdesetih in osemdesetih, od psihosocialnih karakternih študij Sidneyja Lumeta do arhetipov človeškega samouničevalnega poželenja po moči, ki skozi Pacinov performans odmevajo v Coppolovem Botru (1972) ali De Palmovem Brazgotincu (1983). Chandorjevo kritično-cineastično sporočilo je prodorno kot krogla skozi možgane (kakor se v filmu žalostno konča pot nespametnega, neprilagodljivega delavca): novodobna ekonomska paradigma že v svoji zasnovi prinaša patologijo, vezano na tragičnost človeških usod. Brez občasnih kolateralnih žrtev ne gre, četudi se še tako trudiš biti pošten. Kapitalizem je vsakem primeru hoja čez trupla — četudi se delaš, da jih ne vidiš, medtem ko pravičniško mašiš luknje v lastnem, težko zasluženem in s krvavimi daritvami pridobljenem imetju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar