5. mar. 2015

Black Sea (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Škotski režiser Kevin Macdonald (itak) ni kdorkoli in tudi ne od včeraj; več kot solidno sta se mu posrečila najmanj dva projekta. Leta 2003 je po scenariju Davida Darlowa (v priredi istoimenske knjige britanskega alpinista Joeja Simpsona) posnel sijajni dokumentarec Touching the Void (2003) o osupljivem vzponu plezalske dvojice na goro Siula Grande (6344 m) v perujskih Andih; leta 2006 pa je po scenariju Petra Morgana in Jeremyja Brocka posnel srhljivo politično dramo The Last King of Scotland, ki je Forestu Whitakerju v vlogi okrutnega ugandskega diktatorja Idija Amina prinesla (doslej edinega) oskarja. Med Macdonaldovimi celovečerci so tudi nekateri drugi sila gledljivi, denimo zarotniška drama State of Play (2009) z Raslom Kravom in Benom Flekom ali starorimska bojevalščina The Eagle (2011) s Channingom Tatumom, in še kaj.



Tokrat prinaša napeto, opresivno podmorniščino, ki združuje poistovetljivo socialno dramo, drzni heist in psihološki triler trčenja moških egov. Mešanica teh elementov je izjemna; škoda le, da bi lahko scenarij iz nje iztisnil nekoliko več — če se je že režiser zgledoval po tako kultnih izdelkih kot klavstrofobična Petersenova podmorska vojaščina Das Boot (1981), najboljši tovrstni žarnski primer v zgodovini filma (z nekaterimi dramaturškimi namigi tudi na poznejši Vihar vseh viharjev taistega režiserja). Zgodbo sicer mučijo nekatere nedoslednosti, čudaško ravnanje likov in dokaj šibek karakterni razvoj; a kot celota vendarle deluje dovolj zaokroženo in samozadostno, da je cineastično doživetje polnovredno.

Zgodbovni nastavek je karseda obetaven: utesnjujoča atmosferičnost in bitka s časom v smrtonosnem okolju, ki vztrajno razjeda zdrav razum ter ob možnosti bogatega izplena terja osebnostno kolizijo že tako patoloških značajev. Robinson (Jude Law) je okoreli podmorničar, specialist za reševanje potopljenih ladij in njihovih tovorov, ki je večino življenja preživel na morju. To ga je med drugim stalo zakona in spremenilo v zakrknjenega individualista — posebej potem, ko ga ladijska družba (spričo kriznih časov in pomanjkanja smotrnih reševalnih projektov) s skromno odpravnino odpusti. Vendar ima trdoživi mornar asa v rokavu, ki bi mu utegnil zagotoviti doživljenjsko rento: na težko dostopnem grebenu v globinah Črnega morja menda še iz časa druge svetovne vojne leži nemški U-Boot s tovorom iz zlatih palic. Premožni skrivnostnež je v zameno za znaten delež pripravljen financirati nevarno odpravo. Vse, kar mora Robinson storiti, je to, da zbere odpadniško, izkušeno posadko Britancev in Rusov (Ben Mendelsohn, Michael Smiley, Grigorij Dobrigin, Konstantin Kabenski, Sergej Puskepalis), se sredi napete politične situacije v Gruziji neopazno prebije do potopljenega relikta in ga s pomočjo globinskih potapljačev ročno olajša dragocenih palic. Misija v odsluženi ruski podmornici bo vse prej kot mačji kašelj in izjalovilo se bo praktično vse: začenši z obljubo možem o delitvi plena na enake deleže (kar pomeni več za vsakogar v primeru, da je sodelujočih na koncu manj) ter neogibnim naraščanjem napetosti med ruskim in britanskim delom posadke. Robinson je odločen, da se bo domov vrnil bogat (in mu bo uspelo obnoviti propadli zakon ter vnovič objeti soprogo in sina), vendar ni računal na neznosen psihološki pritisk, ki od že tako razrvanih podmorničarjev zahteva krvav davek, ter brezkompromisnih namenov delodajalca, ki kot jamstvo za uspešnost misije mednje pošlje tudi svojega agenta Danielsa (Scoot McNairy). Tukaj je tudi mladi, ne še polnoletni Tobin (Bobby Schofield), ki je zaradi nujnega števila upravljalcev podmornice vskočil tik pred zdajci in ga vraževerna posadka ne mara, fant pa v razočaranem Robinsonu zbuja zakrnela očetovska čustva.



Kot rečeno: zmes elementov je nadvse solidna in tudi njeno vizualno udejanjenje prepriča o trdnosti dramaturgije. Utesnjenost, paranoja, tveganje in naraščajoče nezaupanje zanetijo konflikt, ki mu pri podmorniščinah seveda nismo prvič očividci, pač pa celo nekako sodi k žanru in odslikuje kaotičnost ter nerazumnost človeške nravi; temu se pridruži še etična dilema gmotne koristi (beri: pohlep) kot kompenzacija za trajnejše vrednote in moralno odrešitev. Vendar povečini verodostojna zgodba mestoma zastaja in opleta z nekoherentno, zatikajočo se montažo (ki nekajkrat zmoti s fluidnim tekom, kot da bi kakšen prizor manjkal), psihološki prerezi protagonistov pa klecajo na razponu od bodisi premalo artikuliranih (npr. praktično celotna ruska zasedba) ali stereotipno predvidljivo antagonističnih (npr. McNairyjev lik, ki spominja na strahopetnega korporativnega predstavnika Paula Reiserja v Cameronovem akcijskem sci-fi hitu Aliens), pa do ne dovolj utemeljeno razdelanih oz. patološko pretiranih (npr. neuravnovešeni Mendelsohnov lik). Tudi socialna komponenta bi bila lahko stvarnejša, bolje vpeta v politično-zgodovinsko ozadje (saj nihče ne pričakuje Mika Leigha, a vendarle) in manj osredotočena le na osrednji lik. Po drugi strani pa je režija suverena, kamera učinkovita, scenografija in mizanscena izpričujeta prizadevnost (s proračunom vendarle omejenih) ustvarjalcev, epilog pa je sicer pričakovano nekatarzičen in všečno anti-hollywoodski, a bi bil namesto instantnega naboja principov samožrtvovanja (ki deluje malce oportunistično) lahko realiziran preudarneje ter upoštevajoč različne karakterne in etične kode udeleženih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar