20. mar. 2015

Clown (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Vselej sem vesel izvirne filmske zasnove in svežega koncepta, posebej v okviru neodvisne produkcije. Tako je nastal že marsikateri trash biser, ki je po prizadevnosti ustvarjalcev, sporočilnosti in trajni cineastični vrednosti prekosil mnoge starejše hollywoodske brate — a tukaj opisani žal ni med njimi. Morilski klovni kot strašljiv freudovski arhetip sicer niso posebej nova domislica (strahu pred klovni rečemo kulrofobija), vsaj od ostrozobega Pennywisa (Tim Curry) slavnega pisca Stephena Kinga oz. njegove miniserije It (1990), Kapitana Spauldinga (Sid Haig) režiserja Roba Zombieja oz. njegovega Satanovega klana (2005), kultnih Morilskih klovnov iz vesolja (1988) bratov Chiodo, tiste srhljive klovnske lutke iz Poltergeista (1982) in tako naprej. Režiser Jon Watts je v sodelovanju s scenaristom Christopherjem D. Fordom razvil zanimivo in do neke mere originalno idejo: klovn kot starodavni demon Clöyne iz nordijske mitologije, ki je v svojo votlino vsako leto z zvijačo zvabil in potem požrl pet otrok, za vsak mesec zime po enega; njegova koža in lasje pa so preživeli mnoga stoletja ter se v sedanjosti pojavljajo v obliki kostuma in živopisane lasulje, ki s seboj prenašata tudi grozljivo prekletstvo. To na svoji koži izkusi nič hudega sluteči nepremičninski agent Kent (Andy Powers), ki v eni od najemniških hiš po naključju naleti na nenavadno klovnovsko opravo prav na sinov rojstni dan — in sklene ga presenetiti ter lastnoročno razveseliti z burkaškimi norčijami. Ko se po uspešni zabavi naslednjega dne izmučen zbudi na domačem kavču, v svojo grozo ugotovi, da je klovnovski kostum nemogoče sneti, rdeči nos mu je nekako prirastel na kožo, živopisana lasulja pa se je kot po čudežu prepletla z njegovimi pravimi lasmi. A to je šele začetek gnusne preobrazbe, pred katero ga posvari lastnik kostuma Herbert Karlsson (Peter Stormare); prave težave se začnejo, ko se v njem prebudita nenasiten tek in potreba po svežem, mladem mesu.



Razmeroma izviren žanrski nastavek je spočetka dobro udejanjen, zgodba pa z naraščanjem napetosti vsaj do zadnje četrtine filma prinaša kožo ježeč slasher — a se prav na vrhuncu podre kot ušiva hišica iz kart. Liki brezciljno tavajo naokrog in počnejo bedarije, njihove odločitve in dialogi so nesmiselni, scenarij se sesuje v greznico stereotipov in cenenih pripovednih bližnjic, film pa sprevrže v klišejsko bezljanje pred morilskim stvorom. Ki je slednjič seveda premagan, vendar zlo v klovnovski koži in laseh preživi ter se veselo prenaša dalje. Zeh. Šele, ko sem med navedenimi producenti zasledil tudi ime Eli Roth, mi je bilo jasno, zakaj se je projekt z obetavno zasnovo izpridil v prežvečeno skrpucalo. Ni mi jasno, kako lahko ta zanikrni pisun in strahovito precenjeni režiser velja za nekakšnega čudežnega dečka tega žanra; razen dokaj povprečne mesoreznice Hostel (2005) mu namreč ni uspelo prav nič, česar se je lotil. Ne, tudi ridikulozni Cabin Fever (2002) ne, če debilnega Moža z železnimi pestmi (2012) niti ne omenjam. Kot producent se je še najbolj izkazal pri found-footage izganjalščini The Last Exorcism (2010), zdaj pa čakam na njegov zadnji režiserski podvig Knock Knock (2015) s Keanujem Reevesom. Kaj posebnega si tudi tokrat ne obetam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar