8. mar. 2015

Exodus: Gods and Kings (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Danes 77-letnemu penzionistu siru Ridleyju Scottu se preprosto ne ljubi več, to je zdaj že jasno. Nekoč zoprno pikolovski guvˋnor (my ass), ki se je pri snemanju kultnega Blade Runnerja (1982) sprl takorekoč z vsemi, ter ustvarjalni vizionar, ki je že z legendarnim Alienom (1979) prinesel bistveno več od vesoljske grozljivke, se je potihem skrčil v betežnega oportunista in senilnega prikimovalca hollywoodskim kravatarjem. (Sicer pa se je podobno zgodilo tudi s Scorsesejem, Eastwoodom, Jacksonom in še marsikom, zato se nima smisla vznemirjati; čas ne prizanaša nikomur in trendi so zdaj taki, kakršni pač so.) Njegov zadnji celostno polnovreden projekt, zgodovinska bojevalščina Gladiator (2000), je pri njem pomenil tudi kinematografsko prelomnico — po tistem se je britanski prdec upokojensko podal na finančno varno in obrtno rutinsko pot višanja produkcijske vrednosti (bling bling), obenem pa vztrajnega nižanja vsebinskih meril in sporočilne izraznosti.

Ja, zasužnjeno ljudstvo je odpeljal iz diktature. In ja, faraonski Egipt je bil alegorija Sovjetske zveze. Ko je DeMille potem krenil na evropsko turnejo, so ga častili kot državnika, saj so ga sprejeli Winston Churchill, kraljica Elizabeta, francoski predsednik Coty, italijanski predsednik Gronchi, nemški kancler Adenauer in berlinski župan Willy Brandt, blagoslovil pa ga je tudi papež Pij XII. Malo verjetno je, da bodo Ridleyja Scotta častili kot državnika, pa ne le zato, ker v Eksodusu desetih zapovedi ni na spregled. —Marcel Štefančič jr., MLADINA

Resda sem zadrt pogan ateist (fuj in nhrrrk -tpu!- pedofilski kler), vendar pa Knjigi vseh knjig spoštljivo priznavam visoko anekdotično in univerzalno arhetipsko vrednost — če je le primerno udejanjena. Darrenu Aronofskemu je v (po mojem mnenju) po krivici podcenjenemu Noetu (2014) uspelo razmeroma dobro ponazoriti bibilijsko alegoričnost, medtem ko (me) Ridley Scott s svojo otipljivo historičnostjo nikakor ne prepriča. To pač ni Nebeško kraljestvo (2005), ki nas je kljub tematski poenostavljenosti zabavalo (vsaj) s kraljevskimi spletkami, epskimi bitkami in vzdušno kinetičnostjo; poskus prizemljitve duhovnega izročila in revizije pripovednih prispodob (češ, neotipljivim mitskim likom naj bi podelili človeški obraz) pogosto prinese prav nasproten učinek. (Podobno se je ponesrečilo Antoinu Fuquaju v Kralju Arturju, Oliverju Stonu v Aleksandru ter Wolfgangu Petersenu v Troji.) K temu prav malo pripomore plitev, dolgočasno konvencionalen scenarij (Adam Cooper, Bill Collage, Jeffrey Caine in Steven Zaillian), ki v ničemer ne nadgradi mitologije Stare zaveze ter neumestno uvaja interne antagoniste (Ben Mendelsohn) le za potrebe stereotipizacije zgodbovnega gonila. Še manj so posebne hvale vredne igralske predstave. Celo kameleonski Christian Bale v vlogi Charltona Hestona -pardon- Mojzesa aka Mosheja tokrat ne prinaša posebnega presežka in bi ga zlahka zamenjal poljubni bradati glumač; medtem ko je karizmatičnost njegovega soigralca Joela Edgertona približno na ravni levega sandala Julija Borisoviča Brinerja v Desetih božjih zapovedih (1956) režiserja Cecila B. DeMilla. In John 'Jesus Quintana' Turturro kot naličeni faraon Seti, resno? Ampak dobro, on ima v filmu vsaj nekaj dialogov, medtem ko oskarjevec sir Ben Kingsley razen nekaj skromnih enovrstičnic bolj ali manj statira, iz ust Sigourney Weaver se pa ne morem spomniti niti ene replike.



Dežurni svetohlinski dušebrižniki so po stari navadi zagnali vik in krik spričo umetniške svobode oz. "kontroverznega" dejstva, da se Abrahamov bog pred Mojzesom utelesi v skrivnostnem dečku. (Dočim je šla nekaterim drugim bolj v nos pretežno belopolta glumaška zasedba, tretjim pa zgodovinska netočnost — piramidne grobnice v Dolini kraljev naj bi namreč nastale vsaj kakšno tisočletje pred izgonom Hebrejcev.) Zamorci, lepo vas prosim. Do tal mi visi, ali bi Jehovo prikazali kot mutirani ohrovt, modrikasto meglico ali vesoljskega gobana, saj je občutek strahospoštovanja smrtnikov in uničevalno silo maščevalnega stvarnika bolj prepričljivo upodobila celo sijajna risanka studijev DreamWorks The Prince of Egypt (1998). Scottu je pak najbolj spodletelo pri karakterizaciji in poistovetljivosti likov, kar skuša kompenzirati z akcijsko ekstravaganco in velikopotezno rabo posebnih učinkov (denimo pri biblijskih nadlogah), a brez vidnega uspeha. Po nepotrebnem tudi opleta s političnimi implikacijami o usodi naseljencev v "obljubljeni deželi" in išče čustveno magnitudo v ljubezensko-družinski zgodbi.

Krivično bi bilo reči, da je Eksodus slab film (posebej po tehnični in vizualni plati) in da zgodba vendarle nima pomenljivejših trenutkov; a ga pod črto tudi ne bi mogli označiti za kaj drugega kot depresiven, medlo generičen (kvazi)svetopisemski spektakel, ki se pretvarja, da ima subverzivno dramaturško indie zasnovo. Ultimativni cinizem in poslednja ironija je tudi režiserjevo končno posvetilo preminulemu mlajšemu bratu; Tony Scott nam je kot režiser prav tako prinašal vizualno razkošna in popkornovsko dinamična (Top Gun, Crimson Tide, Déjà vu), a vsebinsko bolj plitva cineastična doživetja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar