23. mar. 2015

Monsters: Dark Continent (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pred petimi leti je mladi britanski režiser Gareth Edwards posnel sijajni neodvisni prvenec Monsters (2010). Naslovne vesoljske "pošasti" je posrečeno potisnil v kontekstualno ozadje socialne parabole o strpnosti do tujcev (ekonomskih priseljencev ali političnih beguncev) in prispodobe o civilizacijskih strahovih pred vsem, kar je drugačno — kar je vzbujalo pomenljivo vprašanje o tem, kdo so tiste prave pošasti: naokrog počasi vandrajoči nezemeljski prišleki (metafora za kulturne bojazni in predsodke) ali pak sami ljudje, ki se jih za vsako ceno trudijo iztrebiti (četudi nič ne kaže na to, da bi bili orjaški lovkasti stvori zlonamerni ali sploh ciljno uničevalni)?

Če sem odkrit, sem v nadaljevanju zgodbe (ki jo je zaradi Edwardsovega angažmaja pri visokoproračunskem rimejku Godzille prevzel njegov rojak Tom Green) kajpak cinično pričakoval značilen, z dobičkonosnim oportunizmom velikopotezno podprt sequel — saj veste, več akcije in posebnih učinkov, zato pa manj zgodbe in žlahtne sporočilnosti. A glej ga zlomka, dobil sem prav nasprotno: še manj (pravzaprav skoraj premalo) vesoljskih pošasti in veliko več človeške drame, ovite v satirično substanco ter začinjene z aktualno družbeno kritiko. Prav to je, kolikor berem na spletnih forumih, marsikoga zmotilo; najbolj razočarani so tisti žanrski navdušenci, ki so pričakovali vse kaj drugega kot realistično, sodobno vojno dramo. Pripoved namreč spremlja brezposelnega mladeniča (Sam Keeley) iz revnega predela Detroita, ki se skupaj s prijatelji iz otroštva prijavi v vojsko, saj je to edina možnost za kakšen zaslužek in priložnost, da se za vselej reši propadajočega geta. Po opravljenem urjenju jih čaka služenje v neimenovani arabski državi na Srednjem vzhodu, kamor se je bila z mehiškega polotoka razširila okužba z vesoljskimi stvori. Velikanske monstrume tam vztrajno uničujejo z bombnimi napadi, a pri tem pogosto naredijo več kolateralne škode med domačini — zato ni čudno, da tamkajšnje prebivalstvo veliko bolj sovraži človeške prišleke kot nezemeljska bitja, ki med svojimi pohodi kvečjemu po nesreči kdaj porušijo tudi kakšno stavbo. Ameriški vojaki bodo tako bolj kot s strašljivimi lignji imeli opravka z dobro organiziranim in oboroženim odporniškim gibanjem, ki jim bo dalo jasno vedeti, da so v njihovi domovini nezaželjeni. Enota novopečenih čeladarjev pod vodstvom prekaljenega veterana (Johnny Harris) bo v hudi preizkušnji sredi sovražne peščene pokrajine deležna tragičnih žrtev.

Sporočilo filma je kajpak nedvoumno: jasna kritika sprenevedave imperialistične čezlužniške doktrine oziroma vojaških posegov globalnih šerifov Američanov, ki s pretvezo "ohranjanja miru" in celo "varovanja rojakov doma" pustošijo povsod tam, kamor jih ni nihče vabil (kar je nazadnje hinavsko zamolčal Clint Eastwood v svojem Ostrostrelcu); s čimer seveda ne razrešujejo ekonomskih in političnih neskladij, temveč celo ustvarjajo nova globalna nesorazmerja in producirajo čedalje bolj brezkompromisne sovražnike. Potemtakem so tokrat "pošasti" prispodoba za percepcijo pojava terorizma s strani zavojevalcev; kakor ob smrti lovkasta bitja sprostijo v zrak na milijone spor, iz katerih potem v tleh zrastejo brezštevilni novi stvori, tako je tudi vseobsegajočo hobotnico terorizma nemogoče izkoreniniti — ne gre za simptom, temveč kvečjemu za posledico lastne nepremišljenosti in nerazumevanja: če sodobni družbeni "bolezni" odsekaš eno glavo, bo hipoma zraslo na tisoče drugih. Taktično bojevanje v takih razmerah je nesmiselno, saj se zoperstavljaš le samemu sebi: lastni etiki, človeškosti in razsodnosti.



Film mi je bil načeloma všeč, a bi se vendarle obregnil ob malce razvlečeno (s kar dveurno minutažo) in mestoma pretenciozno umetniško dramaturško podobo, ki ob solidnem igralskem performansu in brezhibnem tehničnem vidiku navsezadnje ne prinaša česa tematsko prelomnega. Še bolj zmoti dejstvo, da je zabredel globoko v analogije in metaforičnost ter skoraj povsem zanemaril osnovno premiso, ki bi zahtevala nekaj več analize nezemeljske favne, razlage motivov in opisa razvojnega cikla. Tako je zamudil priložnost simbolne navezave na izvirnik ter nadgradnje moralno-čustvene komponente človeških likov, ki bi se razvila prav v interakciji s "pošastmi". Kar je ostalo, je zgolj generična dilema arhetipskega pešaka o visoki psihološki ceni vojaškega udejstvovanja (nekakšna medla mešanica filmov Jarhead in The Hurt Locker), ki bi skoraj enako delovala tudi v primeru, da bi pretvezo za krvavi poseg v tuji deželi predstavljalo kaj drugega (ali pa celo nič) in ne skrivnostna lovecraftovska bitja — o katerih ne izvemo ničesar.

1 komentar:

  1. Videl. Precej solidna zadeva. Atmosfera prava, alegorija ob trenutnih svetovnih razmerah se kako na mestu.

    Je pa predolg, to pa priznam. Bi se dalo vse lepo strnit v simpaticno uro in pol.

    OdgovoriIzbriši