12. mar. 2015

The Changeling (1980)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ah, klasika. Pa še eden mojih ljubših žanrov. Včasih si je pač treba privezati cineastično dušo ter odpočiti um od sodobne popkornovske šare, med katero se čedalje redkeje najde spodoben, ogleda vreden izdelek. Filma ne gre zamešati z istoimenskim iz leta 2008 s Čedno Angelco (izpod režije Clinta Eastwooda), dasiravno jima je skupen motiv neopazne zamenjave otroka z drugim; angleški izraz changeling se nanaša na strašljivi mit iz anglosaške in nordijske folklore (pa tudi nekaterih španskih in afriških bajk), ko majhnega otroka kot kukavičje jajce nadomesti podtaknjeno tuje bitje, pogosto z nedoumljivimi ali čudodelnimi močmi.

Film režiserja madžarskega rodu Petra Medaka (The Ruling Class, The Krays, Romeo Is Bleeding), ustvarjalca mnogih celovečercev in uspešnih televizijskih serij, je učinkovita zmes arhetipske zgodbe o duhovih ter kriminalno-psihološkega trilerja. Komur so domači nekateri sodobni žanrski prijemi, bo v njem hipoma prepoznal značilne elemente poznejših grozljivščin (vključno z morilskimi invalidskimi vozički, srhljivimi igračami, zaprašenimi glasbenimi skrinjicami in pokvarjenimi klavirskimi tipkami) — s prikaznimi in srhljivimi zvoki obsedena hiša (Poltergeist, The Others), v podstrešne sobice zaprti bolehni otroci (Pet Sematary), spiritistične seanse (Insidious) ter izvedenci za mistične in paranormalne pojave (The Conjuring), z grehi iz preteklosti zaznamovani kraji (1408, The Woman in Black), nepomirjeni duhovi na silo utopljenih (What Lies Beneath, El espinazo del diablo) ali kako drugače po krivici pogubljenih (Candyman, Ju-on, Stir Of Echoes, Dark Water, The Innkeepers), nerazsodnost staršev ob žalovanju po tragični izgubi otroka (El orfanato, À l'intérieur) ter maščevalne prikazni nedolžnih (Gothika, Shutter, Drag Me To Hell, The Ward), ki so bili po kruti smrti pokopani v prikritem vodnjaku (Ringu ter The Ring).



Pripoved je v kanadsko-ameriški produkciji nastala v času prehoda v Novi Hollywood oz. svežega vala filmov o zamolčanih grehih iz preteklosti, družinski psihopatologiji in zakletih stavbah, kot so bili The Amityville Horror (1979), The Fog (1980), The Shining (1980), Ghost Story (1981), The Evil Dead (1981), The Entity (1982), Christine (1983), Phenomena (1985) in mnogi drugi. Tradicionalna dramaturška zasnova sledi železni klasiki zvrsti, ki so jo poprej zakoličili nekateri kulti britanske kinematografije kot The Innocents (1961) ter The Haunting (1963) ali psihološki prerezi neznosne bolečine po smrti otroka kot Don't Look Now (1973).

Film so menda navdihnile resnične izkušnje avtorja knjižne predloge R. E. Hunterja, ki je koncem 60. let živel v dvorcu Henry Treat Rogers pri soseski Cheesman Park v ameriškem Denverju. Z vzdušno glasbo in sijajno klavirsko spremljavo podloženo zgodbo odlikujejo kot rezilo napeta, večplastna zgodba brez praznega teka, počasi tleče in kot kurja polt rastoče nelagodje, prepričljive igralske predstave in otipljivo turobna atmosferičnost — vse kaj drugega kot današnje grozljivke, ki vse stavijo na trendovsko ter čim enostavnejšo zgodbo, eksplicitni gravž v službi posebnih učinkov ter instantno strašenje gledalcev z glasnimi zvoki. Kakorkoli. Po nesrečni smrti hčere in soproge se priznani skladatelj umakne na podeželje; tam za sumljivo ugodno ceno najame staro hišo, kjer bi žalujoči glasbenik lahko v miru ustvarjal. Vendar ga začnejo kmalu po prihodu v škripajoči hiši preganjati čudni pojavi, zlovešče predirljivi odmevi in nejasna slutnja, da mu skuša neotipljiva navzočnost iz onstranstva sporočiti nekaj pomembnega. John začne s pomočjo predstavnice nepremičninske agencije raziskovati preteklost častitljive hiše (George C. Scott je, kot že večkrat, nastopil s svojo tedanjo ženo Trish Van Devere) in skupaj naletita na mračno skrivnost, ki jo je nekdo pred mnogimi leti previdno prikril — ter zadeva pravico do dediščine za vsako ceno in strašen zločin iz koristoljubja nekega krajevnega veljaka. Ali bo razkritje resnice in zadoščenje pravici terjalo žrtev tudi s strani trmastega skladatelja?

Hunter claimed that beginning on February 9, 1969, he started experiencing strange phenomenon in the house. First there was the “unbelievable banging and crashing” that occurred every morning at 6 a.m. (and stopped as soon as Hunter’s feet would touch the floor). Then, faucets began to turn on by themselves and doors opened and closed on their own. Walls vibrated violently, tossing paintings to the floor. Shortly thereafter, Hunter and an architect friend uncovered a hidden staircase in the back of a closet. The stairway led to the third floor of the home where Hunter found a child’s trunk containing “a nine-year-old’s schoolbooks and journal from a century ago.” The journal detailed the life of a disabled boy who was kept in isolation. The boy wrote about his favorite toy, a red rubber ball. A few nights after discovering the trunk, a red rubber ball dropped from the top of a spiral staircase in the home. —Denver Public Library

Sram me je, da po sedmih letih bloganja zdaj prvič pišem o Georgeu Campbellu Scottu (The Hustler, Islands in the Stream, Hardcore, The Exorcist III), legendarnem ameriškem filmskem in gledališkem igralcu; generalu Bucku Turgidsonu v sloviti Kubrickovi politični satiri Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964) in še slavnejšem generalu Pattonu v istoimenski vojni drami (režiserja Franklina J. Schaffnerja ter scenarista Francisa Forda Coppole) iz leta 1970 — za katero je, kot prvi tovrstni nagrajenec sploh, iz moralnih razlogov gladko zavrnil oskarja za glavno moško vlogo. Takih dedcev v Hollywoodu ne delajo več.

Ni komentarjev:

Objavite komentar