26. apr. 2015

Jupiter Ascending (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Dobra novica za oboževalce Seana 'Boromirja' Beana: lik simpatičnega britanskega glumača v tokratnem filmu ne umre. (Kar se zgodi v večini prejšnjih.) Juhej, hip hip hura. Slaba novica za ljubitelje dobre znanstvene fantastike in kinematografije nasploh: vse ostalo.

Jupiter Ascending je vse, kar je danes narobe s filmi v kinematografih. Absurdna fantazijska fabula, prežvečeni liki, umetni dialogi in brezpomenski akcijski prizori. Proračun pa 175 milijonov ameriških dolarjev. Money well spent. Razlogov, zakaj vse skupaj ne deluje, je več. Preveč. Eden glavnih in osnovnih je plehek scenarij. Gledalcu enostavno ni mar za nobenega izmed likov, saj ti niso ne pristni ne polno izoblikovani. Režiserja Andy in Lana Wachowski sta resda navdušila s prvotnim The Matrix in s fantazijko Cloud Atlas, toda na žalost se ni mogoče večno voziti na vlaku prejšnje slave. —Jerman (Deseta umetnost)


Skrušeno priznam: pri prvem ogledu infantilne (PG-13) fantazijske vesoljščine sem kljub filmoljubski utrjenosti zakinkal že po dvajsetih minutah; šele v drugo mi je uspelo najnovejši umotvor brata in "sestre" Wachowski videti do konca. Yay me. Če sem odkrit, se mi film sicer ni zdel tako nemarno zanikrn, kot bi šlo to soditi po odzivih razočaranih cinefilov ter ušivih ocenah spletnega občestva in kritikov — vsekakor pa je svetlobne milje daleč od vsebinsko, tematsko in vizualno prelomnih cineastičnih dosežkov avtorjev kultne Matrice (1999). Režiserja Andrej 'Andy' in Lana 'Lovrenc' Wachowski sta zanimiva scenarista in ustvarjalca namišljenih svetov, vizualno podprtih z osupljivimi digitalnimi učinki in fantastično kamero, vendar sta obenem razmeroma šibka pripovedovalca koherentne zgodbe ter neizkušena usmerjevalca igralske ekipe. Če imata srečo in se v njunem castingu znajdejo sposobni glumači (denimo zasedba Atlasa oblakov), slednji opravijo odlično delo; v kolikor se po naključju tam zberejo zgolj nekateri trendovski čedni obrazi, pa v splošnem pustijo veliko bolj medel vtis. Wachowska očitno ne znata suvereno vzbuditi glumaškega presežka, ki bi spodbudil nastanek zanimivih, otipljivih in poistovetljivih likov; tudi nevrotičen scenarij, ki šviga na vse strani, ne da bi do konca izpeljal množico razpršenih pripovednih niti in raznolikih motivov, k temu prav nič ne pripomore. Zdi se celo, da z očesnimi bonbončki in akcijo zgolj odvračata pozornost od trhlih zgodbovnih elementov.
Pestra druščina, ni kaj. Res ne vem, zakaj kritiki tako težijo, res nimam pojma, zakaj so jim gledalci nasedli in zasrali tako imenovani opening weekend. Že zaradi čebel in poročne obleke Mile Kunis se splača videti ta film, jebemti no. Pa zaradi drsanja po luftu. Pa zaradi premnogih odlično zrežiranih sekvenc, ki jim je veliko platno res zelo naklonjeno. Podpiram ta film. Močno. —Iztok



Razkošna scenografija in gotsko-baročna kostumografija (ob všečni glasbeni kulisi Michaela Giacchina) dajeta slutiti nekakšen preplet komične ekstravagance Petega elementa, bizarnih nezemeljskih bitij Vojne zvezd, borgovskih kiber-tehnikalij Star dreka in satirično birokratskega absurda legendarnega Gilliamovega Brazila. Žal je nekoliko manj prepričljiv sterilni CGI, ki ne presega generično plastificirane stripovske estetike in v nobenem vidiku (osnovanem na tehniki zelenega zaslona) ne vzbuja občutka verodostojnega epskega veličastja, mesenosti likov ali njihove resnične ogroženosti. Ob ničelni karakterizaciji in odsotnosti čustvene komponente tako gledalcu prav milo dol visi za Milo (Kunis) in večino drugih protagonistov. Še najboljši vtis naredi Channing Tatum kot njen zaščitnik Caine, a mu kljub namigom o ranjeni bojevniški duši ne uspe razviti zanimivejših plati svojega lika. Sean Bean se pojavi, potem spet za nekaj časa ponikne, vmes se znajde na nenavadnih krajih, njegova mentorska relacija in lojalnost do mlajšega varovanca pa sta kratkomalo čudaški, zmedeni in nekonsistentni.

Podobno bi lahko opisali celoten film: brezciljne, nelogične in neizpeljane pripovedne smeri (podprte z neenakomerno raztrgano, netekočo montažo, ki siloma prekine nekaj pomenljivejših prizorov), ki očitno služijo zgolj prikazu nedoumljive kompleksnosti tujega univerzuma — a ga po drugi strani reducirajo na premočrtno, banalno zgodbo o brezkompromisnem zaslužkarstvu (ki naj bi bila nekakšna kritika kapitalistične paradigme, ali kaj) ter plemenitem reševanju nemočne, rahlo zabite vesoljske Pepelke. Dodajmo še ridikuloznega mega-zlikovca v podobi smešno šepetajočega Eddieja Redmayna (Black Death, The Theory of Everything), ki zbuja več posmeha kot strahospoštovanja, pa je slika kvazi-politične, plehko spletkarske vesoljske operete popolna. Slabo izpeljano in mlačno. Samo za najzvestejše oboževalce dua Wachowski z dovolj nizkimi merili.

Ni komentarjev:

Objavite komentar