29. apr. 2015

Mortdecai (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nerad zganjam samopromocijo in zbujam infantilno pozornost z gartnerizmi v slogu "ta film so narobe razumeli vsi na svetu, razen mene" — češ, glejte, kakšna faca sem, ker imam o nečem (vselej) povsem nasprotno mnenje od večine. A včasih se vsemu navkljub vendarle zdi, da večina filmskih kritikov in občestva nerazumno trobi v isti rog, kot da bi šlo za rastoči učinek snežne kepe, in pri tem kar malce pretiravajo. Zadnje tedne naravnost tekmujejo, kdo bo bolj popljuval najnovejši projekt Johnnyja Deppa (kjer razen v nosilni vlogi nastopa tudi kot producent) in film se že kaže kot velik finančni polom: ob razkošnem proračunu 60 milijonov je ustvarjalcem do tega trenutka povrnil komaj polovico. Pa je res tako strahovito zanikrn — posebej ob dejstvu, da gre zgolj za satirično burlesko manierizmov in parodijo (kvazi)britanskega humorja, ki ne cilja veliko dlje od nepretenciozne zbirke gegov lahkotne situacijske komedije?



Zgodba Erica Aronsona in v režiji Davida Koeppa (ki sicer bolj slovi kot scenarist) je nastala s priredbo pikareskne knjižne zbirke Mortdecai britanskega avtorja Kyrila Bonfigliolija, posebej njegove prve knjige Don't Point That Thing At Me. V njej spremljamo trapaste prigode aristokratskega prekupčevalca z umetninami (v čigar lik je Bonfiglioli pretopil lastne izkušnje umetnostnega poznavalca), obubožanega in ekscentričnega britanskega lorda Charlieja Mortdecaija (Johnny Depp), ki ga v zameno za delni odpis davčnega dolga vladni predstavnik Alistair Martland (Ewan McGregor) prosi za pomoč pri preiskovanju primera dragocene Goyeve slike; ta je nedoumljivo izginila med strokovnim restavriranjem. Mortdecai se mora v spremstvu neomajno zvestega služabnika Jocka (Paul Bettany) odpraviti do nekaterih osumljencev in glavnih akterjev iz sveta preprodaje vrhunskih umetnin, od Velike Britanije in Hong Konga do Združenih držav. Med prepričevanjem nad njegovimi brčicami ne preveč navdušene soproge (Gwyneth Paltrow) se mora ubadati še z morilci po naročilu, mafijskimi ruskimi ugrabitelji in neusmiljenimi azijskimi zločinci; vrstijo se drzni pregoni in obupani pobegi, neslutene bogataške zabave z nimfomankami, zamenjave dragocenosti s ponaredki in dražbe vrtoglavih zneskov — vse do poslednjega faringalnega refleksa, ki vnovič zbliža zakonca.



Med glumači se še najbolj izkažejo Britanci: Paul Bettany je v zase netipični stranski vlogi požrtvovalnega služabnika hilarično zabaven in zanimiva lika (v žal pičlo odmerjeni minutaži) upodobita tudi otoška veterana Michael Culkin ter Michael Byrne. Škot McGregor in Američanka Paltrow sta sicer predvidljivo všečna, a ne prikažeta česa pretresljivega (med Gwyneth in Johnnyjem je približno toliko privlačnosti kot v zasušenem sendviču s pasjo salamo), medtem ko docela neizkoriščeni Jeff Goldblum bolj ali manj statira. Ponujajo se primerjalne vzporednice s podobnimi motivi lanskoletnega Andersonovega hotela Grand Budapest (kjer je imel Goldblum bistveno pomembnejšo vlogo), kombinirani z obešenjaškimi liki priljubljenega Terryja Thomasa (z znamenito vrzeljo med zobmi) ali celo Petra Sellersa (v komičnih detektivkah o Rožnatem panterju), vendar ne vzdržijo tehtne presoje pomenljivejših pripovednih in karakternih elementov. Režija je sicer večkrat nekoliko nerodna in komični tempo majav, zato pa je tehnični vidik brezhiben; vprašanje je le, ali bi bil lahko scenarij duhovitejši — če že pristanemo na tezo, da igralska zasedba s svojimi nastopi in dialogi naredi, kar je pač mogoče. A če se vrnem na začetno vprašanje: nekateri dovtipi so resda mlačni in zapleti (namenoma) neumni, a me kot gledalca film vsaj ne žali z otročjim sukanjem stereotipov, straniščnim humorjem in adamsandlerjevsko analno (kvazi)samoreferenčno bizarnostjo. Načičkano absurdna pripoved je razumljiva, ima logičen začetek in konec, brez odvečnega prostega teka, je razmeroma kratkočasna in mestoma celo zabavna farsa — to pa je več, kot je mogoče trditi za marsikatero novodobno (ameriško) "komedijo". Toliko o tem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar