8. apr. 2015

The Gambler (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Prvi minus: gre za rimejk (veliko boljšega) istoimenskega filma iz leta 1974, v režiji Karla Reisza ter po scenariju Jamesa Tobacka, s slavnim Jamesom Caanom v osrednji vlogi. Tokratni režiser Rupert Wyatt (The Escapist, Rise of the Planet of the Apes) mu je sicer posrečeno vdihnil vizualno svojevrstnost (v sijajni kinematografiji Greiga Fraserja) in (kvazi)umetniški vtis substančnega neodvisnega projekta, ne pa tudi koherentne dramaturgije ter glumaško nadgrajenega presežka. Drugi minus: žanrska usmerjenost brezciljno preskakuje od karakterne drame in psihosocialnega prikaza samouničevalne človekove obsesivnosti do banalnega krimi-trilerja in arhetipske zasvojenosti z igrami na srečo; vsega po malem in ničesar konkretnega. (Namig: raje si oglejte solidne Kvartopirce iz leta 1998 z Mattom Damonom in Edwardom Nortonom.) Tretji minus: v bolj ali manj zgrešeni vlogi je osrednji lik upodobil leseni Marky Mark Wahlberg, eden bolj dolgočasnih novodobnih glumačev z izraznim potencialom povožene rovke in očarljivostjo rakunove ritne luknje. Nekdanji hiphopovski poskočnež in fotomodel ima praktično v vseh svojih nastopih v zadnjih dvajsetih letih enako brezizrazen, naveličani (kot da slaboritniški) ksiht, do zadnje dlake dvignjenih obrvi in vlakna napetih tricepsov. V tem smislu ni igralsko napredoval niti za trohico (kljub temu, da je po srečnem naključju nastopil v nekaterih odličnih filmih). Če gre za plitvo akcijsko mišičnjaško figurico, se zna odrezati še kar solidno; v kolikor predstava zahteva kakršnokoli empatičnost, razvoj lika, poistovetljivost in barvito čustveno paleto, pa bi lahko enako prizadeto gledali tudi mavčnega vrtnega palčka. Wahlberg kot univerzitetni profesor angleške književnosti? Lepo vas prosim. (Nak, tudi vidna shujšanost mu tozadevno ni kaj prida pomagala.) Kateri debil se sploh odloči za tako ponesrečen casting? Verjetno kar on sam, saj nastopa tudi kot eden od producentov. Četrti minus: kam sta izginila avtobiografska sporočilnost in navdih kratke zgodbe Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Igralec (1867), ki je v literarnem liku Alekseja Ivanoviča služila kot osnova za (marsikateri) filmski scenarij?

You get up two and a half million dollars, any asshole in the world knows what to do: you get a house with a 25 year roof, an indestructible Jap-economy shitbox, you put the rest into the system at three to five percent to pay your taxes and that's your base, get me? That's your fortress of fucking solitude. That puts you, for the rest of your life, at a level of 'fuck you'. Somebody wants you to do something, 'fuck you'. Boss pisses you off, 'fuck you'!



Po čem naj bi si potemtakem zapomnili ta film — če že ne po sterilnem Markyjevem performansu? Gotovo vsaj po predstavi čudovite Jessice Lange v vlogi brezobzirne matriarhinje, ki sinove destruktivne frustracije pripisuje sebi in neznosni teži pričakovanj o ohranitvi družinskega premoženja. Sijajen je vselej všečni John Goodman kot oderuški posojilodajalec in tudi Michael Kenneth Williams v večplastnem liku iz igralniškega podzemlja ni od muh, celo mlada Brie Larson nakazuje, da se utegne razviti v pozornosti vredno igralko; dočim je legendarnemu hollywoodskemu veteranu Georgeu Kennedyju sramotno namenjenih vsega nekaj uvodnih minut. Obrtniško soliden izdelek se ponaša še s spevno glasbeno podlago in dovolj kratkočasno dinamiko, dasiravno potem izvrže medlo (ne)katarzičen dramaturški vrhunec in površen, nedorečen epilog.

Ni komentarjev:

Objavite komentar