16. maj 2015

Chappie (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Najnovejši film čudežnega dečka Neilla Blomkampa — čigar celovečerni sci-fi prvenec District 9 (2009) je bil huronsko pozitivno presenečenje, že naslednji umotvor Elysium (2013) pa mestoma ali večinoma manjše razočaranje — je verjetno njegov najslabši izdelek doslej. When money talks, the bullshit walks. Če bo šlo tako naprej, se bo spremenil v južnoafriškega Michaela Baya in/ali začel snemati filme za otroke in/ali duševno izzvane morske spužve.

Z veliko mero prizanesljivosti in miže na eno oko bi lahko rekli, da ima Chappie pravzaprav le dve težavi: scenarij in razdelitev vlog.



Kar zadeva zgodbo: že dolgo nisem v tako visoko zastavljenem (cenzorska oznaka R) in težko pričakovanem filmu videl česa tako nepovezanega, površnega, nelogičnega, raztresenega, brezciljnega in kratkomalo patetičnega. Sodeč po kontekstu (in zavajajočem napovedniku) bi se dalo sklepati, da je tematska premisa osnovana na antagonizmu med človeško vodenimi roboti (kakršen je od RoboCopovega ED-209 nesramno skopirani vojaško-policijski dron, ki ga upravlja Hugh Jackman) ter samostojno, samozavedajočo se umetno inteligenco (kakršen je iz japonske mange Appurushīdo oz. istoimenskega animeja Appleseed nesramno skopirani Chappie) — da gre torej za klasično dilemo kiberpankovske ontologije.

Ampak ne, pripoved niti približno ne gre v tej smeri. Namesto tega spremljamo skupino pouličnih splatter-pankovskih barab v predmestju Johannesburga, ki je prepredeno s stripovskimi gangsta-tolpami; geniji ukradejo policijskega robota, da bi jim zoper trdožive umetne policiste pomagal pri ropu oklepnika z denarjem (zato, da bi poravnali visok dolg do vodje druge cestne tolpe). Suhljati "očka" Ninja (Watkin Tudor Jones) ga hoče naučiti ravnanja z orožjem in surovih zločinskih manir v neusmiljenem svetu, medtem ko se skrbna "mamica" Yolandi (Visser) nanj naveže kot na otroka ter ga skuša zavarovati pred nasilništvom taistega sveta. Njegov geekovski "stvarnik" Dev Patel, zaposlen pri korporaciji Tetravaal, ki je v že odpisanega kovinskega skavta vdelal prvo samozavedajočo in učečo se umetno inteligenco, pa bi ga raje učil slikarstva in spoznaval z lepotami sveta — čeprav bo njegova odslužena baterija trajala le še pet dni in se bo potem Chappie trajno izključil.

Približno enako nesmiselna je premisa, ki jo je skupaj s soprogo Terri Tatchell razvil Blompkamp ter jo dramaturško — kot neposrečeno mešanico komedije Short Circuit (1986) in medijsko-politične satire RoboCop (1987) — namazal z vseh vetrov napaberkovanimi klišeji sci-fi krimi-akcijad, kar jih je.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Kar zadeva drugo težavo: če odmislimo debilne dialoge, ridikulozne vloge in absurdno enoplastno karakterizacijo likov Sigourney Weaver ali Hugha Jackmana, še bolj smrdi izbira obeh glasbenih čudakov zasedbe Die Antwoord, ki poimensko in slogovno dobesedno igrata sama sebe (le, da sta v filmu pač pripadnika groteskne tričlanske tolpe). Ne samo, da sta smešno zoprna in vsakršna poistovetljivost ali sočutje gledalca mahoma odpade, ampak sta predvsem grozljivo zanikrna igralca — in namenili so jima takorekoč osrednji vlogi ter najdaljšo minutažo. Gledamo torej nekakšen njun promocijski videospot, večino časa tlakovan z basovskim nabijanjem verzov Die Antwoord in ozaljšan z grafiti moških genitalij ter napisi ZEF po zidovih, ki si za neslavni konec za nameček prizadeva s čustveno noto pridobiti simpatije gledalca do odbijajočih anti-junakov.

Vizualno in tehnično mu ni mogoče veliko očitati (tudi Sharlto Copley se z digitalnim zajemom gibanja v glavni vlogi odreže dobro), a njegove odlike popolnoma zasenči infantilna, nekoherentna zgodba. Saj razumemo, da je želel Blomkamp ubrati moralni ton o otroški nedolžnosti umetne inteligence, ki jo izpridi človeška zlonamernost (torej tisto, kar je prikazalo že tisoč drugih pripadnikov žanra, nazadnje sem zbiral vtise o Garlandovem Ex Machina), a mu je pod črto uspelo izprdniti le neprepričljiv akcijski skupek pomenskih drobcev brez razpoznavne in artikulirane sporočilnosti. Morda je hotel upodobiti poenostavljen in samoreferenčen mangovsko-animejski univerzum ali kaj, ampak spekter tako nametanih tematskih kosov se zdi v filmski obliki preprosto nezdružljiv.

2 komentarja:

  1. Sem hotel napisati besedo ali dve, pa si me prehitel. Nič ne de, si bolje povzel vse skupaj. Lahko pa rečem, da sva povsem podobnih misli. Scenaristično luknjast, nelogičen in nekoherenten. Sploh tam *spoiler* ko Chappie prenese dušo stvarnika v robota. Mislim... ok no... ampak... ne vem... Rahlo butasto vse skupaj, ampak saj je to verjetno še najmanjši problem. Bolj moti ostala nedoslednost. Plus igralski prispevek teh dveh norcev, ki ju omenjaš oz. prilagaš video.

    Hugh Jackman povsem neizrabljen, takisto Sigourney Weaver.

    Ajd, za same tehnikalije (Chappie se mi je zdel odlično izdelan) bi mu dal točko več od tebe. Ampak gledam skozi prste.

    Pričakoval nekaj drugega, tale streljačina z nekimi parabolami o starševstvu in kao vplivu okolja mi nekako ni sedla.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hmm, tu gotovo ni presežka.
    Kiksov je veliko, ampak meni zadeva vseeno ni bila porazno slaba. Pravzaprav mi je, kljub vsem slabostim,ki jih povsem upravičeno izpostavljaš, vse skupaj bilo kar zabavno.

    OdgovoriIzbriši