14. maj 2015

Ex Machina (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Britanski pisatelj in scenarist Alex Garland je vse prej kot neznano ime; v navezi z režiserjem Dannyjem Boylom sta ustvarila tri vrhunske celovečerne pripovedi, The Beach (2000), 28 Days Later (2002) ter Sunshine (2007), napisal je tudi zgodbo za najnovejšo adaptacijo kultnega subverzivnega stripa Dredd (2012). Tokrat se loteva znanih in uveljavljenih motivov (morda še preveč): dilem o humanosti in zmogljivosti umetne inteligence, ki sčasoma preraste tisto ljudi — ovitih v ontološko premiso Platonove alegorije o votlini.

Caleb je nadarjeni programer v podjetju Bluebook. Izmed vseh sodelavcev je prav on izžreban za enotedensko spoznavanje z lastnikom, skrivnostnim milijarderjem Nathanom. Calebu kmalu postane jasno, da zlata vstopnica ne odpira vrat v tovarno čokolade, temveč v raziskovalni laboratorij, kjer bradati Wonka, novodobni genij, v odročnih predelih Aljaske skriva svoje revolucionarno delo — napredno androidinjo Avo.
Osrednjo nit sestavlja niz pogovorov med Avo in Calebom. V osnovi gre za svojstven Turingov test, cilj katerega je določiti, ali Ava dejansko razmišlja (podobno) kot človeško bitje. Dobro zastavljeni dialogi in odlična kemija med igralcema povsem opravičita odsotnost akcijskih elementov, ki bi verjetno le odvračali od premisleka o številnih zanimivih vprašanjih kot npr. ali lahko robot misli in čustvuje kot človek? Ali bodo androidi kdaj sanjali električne ovce? Ali nismo nemara tudi mi »zgolj« sprogramirana bitja, naše odločitve pa rezultat procesov, ki jih še ne razumemo dovolj dobro? —Lebinger, Deseta umetnost

Rad imam dobro znanstveno fantastiko; v knjižni obliki pravzaprav še bolj kot v filmski. Cvetober tega žanra v resnici ne govori o svetli prihodnosti in ne izpostavlja fascinantne tehnologije, temveč satirično kaže prst na človeka tukaj in zdaj: govori o naši človečnosti, ustvarjalnosti, sočutju, strpnosti in veličini duha, ki premaguje vsakršne ovire. Tudi povesti o robotih in kiberpankovska podzvrst nista izjema; androidi so simbolni izdelek ter umetni podaljšek njihovega stvarnika, človeka. Utelešajo (tudi) njegove hibe, pesti jih minljivost in si najbolj od vsega želijo, da bi mu bili podobni — tako kot tudi človek sam stremi k zlitju z bogom in blaženo večnostjo.

Naj se najprej znebim pomislekov ter tistega, kar se mi v Garlandovem režijskem prvencu ne zdi posebej revolucionarnega: njegova tematska in sporočilna plat. Naj spomnim, da je bila legendarna Kubrickova Vesoljska odiseja posneta že daljnega leta 1968, kultni Scottov Iztrebljevalec pa leta 1982. (Če ne omenjam dve leti poznejšega Terminatorja in nekaterih drugih iz tistega časa.) Še nedavno smo podobne premise videli v nadvse posrečenem Jamesovem projektu The Machine (2013) ter Ibáñezovem Autómata (2014): misleče stroje, ki dosežejo kompleksnost samozavedanja in se želijo osamosvojiti od svojega stvarnika. (Pravzaprav je hecno: že v svoji gledališki sci-fi predstavi Rosumovi Univerzální Roboti je češki pisatelj Karel Čapek ustvaril umetna bitja, ki naj bi brezkompromisno služila človeku; filmske inačice pa mu zelo pogosto skušajo zavdati in ga celo ugonobiti.) Dilemo o nejasni meji med artificielnim in naravnim življenjem poznamo vsaj od zgodb Stanisława Lema (1921—2006) in njene filozofske izpeljave (deloma izposojene tudi iz animejev tipa Kōkaku Kidōtai /Ghost in the Shell) je odlično povzela še Matrica (1999) bratov Wachowski. Z dvoumnostjo umetne inteligence se je po Kubrickovem navdihu ukvarjal tudi Spielberg v svoji elegiji Artificial Intelligence: A. I. (2001), nedavno pa smo videli Jonzov napredni operacijski sistem Her (2013) z glasom Scarlett Johansson. (Proyasovega I, Robot zanalašč ne bom omenil. Ups, pa sem ga.)



Tukaj Garland ni tako strahovito izviren in tudi dramaturška podoba filma ne prinaša česa pretresljivega; nemara bi se ji dalo celo očitati nizko zastavljen lok z mlačnim klimaksom in površnim, nelogičnim epilogom. A k sreči so njegovi poudarki drugje in tam film zares blesti: pri estetiki, vzdušju, dialogih, predvsem pa likih ter njihovi interakciji. (Garland je vztrajal pri majhni, neodvisni produkciji, ki bi mu omogočila popolno kreativno svobodo.) Med igralskimi nastopi gre pohvaliti odličnega Oscarja Isaaca (Inside Llewyn Davis, A Most Violent Year) in mlado Alicio Vikander, ki s čutno pretanjenostjo veliko pripomore k večplastnemu prikazu robotskega lika; dočim me Domhnall Gleeson tokrat ni pretirano navdušil in njegova vloga je mestoma pomanjkljiva (kar ni zanemarljivo, saj je osrednja).

Izkoriščevalska, samouničevalna narava in surovost človeka do svojih kreacij (posledica nezavednega strahu pred njimi), samobitna potreba umetnega življenja do svobode in neodvisnosti, dileme o "človeškosti" primarnih gonov in seksualnih želja ljudi, kritična distanca do vseprisotne tehnologije, njene strašljive zmožnosti (pazite, veliki brat Google vas opazuje) in človekove ujetosti v lastne družbeno-tehnične konstrukte (oz. njegove osamljenosti sredi njih), vse to smo torej že (kje) videli. Garland jim s svojevrstno vizijo vendarle dodaja sveže, drugačne in zanimivo aktualne pomenske odtenke, ki v stilizirani odmaknjenosti prizorišča (posneto v minimalističnem hotelu Juvet Landscape v čudoviti norveški dolini Valldalen) pričarajo atmosferično kontemplacijo o življenju in prihodnosti človeka v krasnem novem svetu.

6 komentarjev:

  1. Zelo dobro spisano, predvsem mi je všeč, da si opozoril na številne sorodne izdelke. Sicer sem bil tudi sam razočaran nad koncem in dramaturškim lokom. Glede odlik filma se pa strinjam s tabo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala enako. ツ K tvojemu zapisu v bistvu ni bilo kaj veliko dodati. Me pa čudijo za spoznanje preveč velikodušne kritiške ocene. Kot da nikomur ni več mar za originalnost zgodbe.

    OdgovoriIzbriši
  3. Velikodušnost ocen tudi meni pogosto pade v oko, čeprav preberem bolj malo recenzij. Imam občutek, da želijo bralca z višino ocene, namesto z vsebino teksta, prepričati v ogled filma.

    OdgovoriIzbriši
  4. Spet imam visoka pričakovanja. Upam, da ne bo zakislilo proti koncu. Automata se mi najprej ni zdel nič posebnega, ampak sedaj imam kar lepo mnenje o njem.

    OdgovoriIzbriši
  5. He he, pri meni je podobno. Sicer še vedno mislim, da bi bil lahko tisti konec pri Automata precej drugačen, pa tudi sicer deluje rahlo ceneno, ampak v bistvu gre za spodoben film z marsikatero izvirno premiso.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zelo všečen izdelek, eden boljših kar sem jih videl v zadnjem času. Resda je ideja prežvečena in že večkrat reciklirana, ampak vseeno še vedno dovolj aktualna. Sploh pa me je presenetil tehnični in vizualni del. Tu sem bil pa res navdušen. Ravno prav sterilen, ravno prav spoliran, da se človek zaveda robotike in hladne prihodnosti, ki prihaja.

    Minus morda le nekoliko nejasnemu koncu.

    OdgovoriIzbriši