7. maj 2015

It Follows (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nič me ne razveseli bolj kot neodvisni režiser, ki z minimalnimi sredstvi praktično iz ničesar naredi odličen film (primer: Cahillov Another Earth) ter tako pokaže (sredinec) hollywoodskim kravatarjem, kaj je tisto, kar šteje bolj od milijonske promocije ob distribuciji sedemnajstega sequela istega umotvora: ustvarjalnost, izvirnost in ljubezen do obrti. Mladi Američan David Robert Mitchell (The Myth of the American Sleepover) je za osrednjo premiso uporabil motiv iz nočnih mor, ki ga pozna vsakdo: mučno nejasen občutek, da te nekaj ali nekdo zasleduje. Videti je kot slehernik, neznanec ali nekdo iz soseščine; vendar v sanjah preprosto veš, da je nekaj narobe — proti tebi se plazi nekakšna pošast in ti streže po življenju. Tesnobo, preganjavico, brezizhodnost, obup, nenehno ogroženost, prepričanje o lastni nemoči, vse to je Mitchell mojstrsko prelil na filmsko platno in v stilizirano atmosferičnem poklonu žanrskim predstavnikom iz osemdesetih (z nostalgičnimi namigi na Noč čarovnic mojstra Carpenterja, vključno z organsko pulzirajočo elektronsko glasbo) predstavlja največjo vrlino filma.



When there is torture, there is pain and wounds, physical agony, and all this distracts the mind from mental suffering, so that one is tormented by the wounds until the moment of death. And the most terrible agony may not be in the wounds themselves but in knowing for certain that within an hour, then within 10 minutes, then within half a minute, now at this very instant — your soul will leave your body and you will no longer be a person, and that this is certain.

Zanimivo: zgodba sama je morda celo drugotnega pomena in zahteva cinefilski zamik nejevere, vendar je odlično udejanjena — na način, ki je neverjetno prepoznaven in domač, a ga še nihče ni eksploatiral v tako izrecni obliki. V mislih imam arhetip mladostnikov iz grozljivk v sedemdesetih in osemdesetih (brezbrižnih, naivnih mladeničev ter razgaljenih deklet), ki so vselej kruto "kaznovani" za seksualno svobodomiselnost — morda kot kakšen freudovski srd frustriranega, maščevalnega boga, ki jim zavida mladost in seksualni naboj. Ni naključje, da je tovrstni simbolizem vzniknil prav čez lužo, v Deželi sprenevedavih in domu politično korektnih. Pazite tole: prekletstvo ali nekakšno utelešenje psihopatologije, ki se prenese s spolnim stikom (parabola za spolno prenosljive bolezni tipa herpes ali aids) in te poslej zasleduje v obliki srhljivega zombijevskega (ne)znanca. Trik je ta, da ga zaznaš le sam, za vse druge pa je morasta prezenca nevidna. Napreduje s počasno hojo, vendar je grozljivo vztrajen. Znebiš se ga (menda) le tako, da zločestega "duha" s seksom spet preneseš na koga drugega. Če te prikazen prej dobi, bo po tebi, zatem pa se bo vnovič obrnila zoper tistega, ki ti je bolezen podaril, potem na prejšnjega in tako nazaj po verigi prenašalcev.

Eden glavnih adutov filma je nedvomno kreacija prepričljivega, na pol sanjskega sveta, skozi katerega Mitchell gledalcu učinkovito posreduje najstniško percepcijo realnosti. Pri grozljivki je lepo videti doslednost v izvajanju vnaprej zastavljenih pravil: zlobna sila se vedno premika počasi, spoštuje vnaprej določeno logiko, za boj proti njej pa ni nobenega po naključju odkritega protiorožja, itn. Ugaja tudi rešitev, da groza/zlo večino časa ostane izven kadra, ali na samem robu, kar v kombinaciji s potapljanjem v psiho akterjev generira učinek življenja pod konstantno grožnjo. —Goodfella


Kot rečeno: sanjsko alegorična lynchevska vzdušnost in občutek brezčasnosti (s pridihom osemdesetih in širokimi koti kamere Briana De Palme) sta neprekosljiva; srh zbujajoča opresivnost, podložena z globokotonsko glasbeno kuliso, prinaša tesnobo, ki ne popusti do konca. Še bolj gre poudariti sijajno zasnovane, verodostojne like (med katerimi ni nobenega zares zoprnega ali odvečnega) ter prepričljive igralske predstave. V spominu posebej ostane odlična Maika Monroe, ki je s čutnostjo in ranljivostjo (pa tudi fizično podobnostjo) preminule Brittany Murphy predtem navdušila še v enem estetskem žanrskem poklonu osemdesetim The Guest (2014). Njen lik običajnega dekleta iz soseščine je stvaren, mesen in poistovetljiv; na gledalca ji uspe prenesti strašljivo nelagodje ob navzočnosti nečesa zloveščega, kakršnega verjetno nismo začutili od razvpitega Šestega čuta (I see dead people) M. Nighta Šalabajzerja. Mučni občutek se venomer odvija nekje v ozadju, kakor v očesni slepi pegi, kjer mrgoli množica sprehajajočih se neznancev: ali je kateri od njih tvoj peklenski zasledovalec? Se bo pojavil iz vzporedne resničnosti kot Freddy Krueger, ali pa se skriva v tvojem najbližjem, kot Carpenterjev stvor na antarktični postaji?

Mitchellov umotvor ni srhljiv v običajnem filmskem pomenu, sploh ob pričakovanjih in standardih novodobnih popkornovskih grozljivk; nemara bo celo koga na smrt dolgočasil s počasnim tempom ter razočaral z odsotnostjo visceralnosti. Resnici na ljubo: namesto občasne zgodbovne nedoslednosti, neumestnih -BU!- poskokov in razmeroma klišejskega prikaza romerovskih figur (ki pa je morda nameren in cilja prav na tovrstne stereotipe), bi si želel več neotipljive in nedoločne dvoumnosti kulturno-civilizacijskih fobij v slogu japonskega Ringu (1998). A vendarle: nizkoproračunski projekt je upravičil mrzlične govorice med spletnim občestvom o tem, da gre po dolgem času za pozornosti vredno filmsko izkušnjo (osebno sta me nazadnje tako navdušila Oculus Mika Flanagana ter The Babadook Jennifer Kent). Ne prinaša le najbolj očitne prispodobe o sodobni odtujenosti, eksistencialnem strahu ter dualnosti s post-moderno paradigmo vcepljene relacije ljubezen—spolnost—smrt, temveč tudi pretanjeno satiro družinske incestnosti in socialno-generacijske patologije za krinko varnosti arhetipskega predmestja.

6 komentarjev:

  1. Med boljšimi lanskoletnim izdelki znotraj grozljivo-srhljivega žanra.
    Prepriča predvsem vzdušje, ugajata vizualna komponenta in glasba.
    Videl v kinu lani in zadeva še vedno dobro stoji v spominu, kar je glede na "promet" dobro znamenje.

    http://filmski-koticek.blogspot.com/2014/12/it-follows-2014.html

    OdgovoriIzbriši
  2. Ups, nekako sem spregledal ta tvoj prispevek. Je že popravljeno. ツ Kot že večkrat se v glavnem strinjava. Če me ne bi zmotilo nekaj zgodbovnih nedoslednosti in nelogičnosti (med katerimi je vsaj ena ključna in osrednjega pomena), bi mu namenil oceno 8/10.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tega mi nekako vsi zanrski ljubitelji priporocajo. Tvoja ocena je le se zadnje potrdilo, da si ga ogledam.

    OdgovoriIzbriši
  4. Sem si ga tudi sam pred kratkim ogledal. Kaj reči, res imenitna "grozljivka". Zmotil me je konec in scena na plaži, sicer pa sem precej navdušen. Na posrečen način napeljuje na spolne bolezni, vmes pa dobro prikaže mladostniško brezbrižnost. No, pa saj to si tako ali tako izpostavil.

    OdgovoriIzbriši
  5. He he, zanimivo: tudi mene je zbodla tista plaža, konkretno: vsiljivci, ki se prikazujejo skozi tista vrata hišice na plaži. Pa še nekaj podobnih, nepotrebnih -BU!- trenutkov, ampak vseeno zelo solidno, ja.

    OdgovoriIzbriši