22. maj 2015

Project Almanac (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Celovečerca režiserja Deana Israelita (nikad čuo) sem se lotil dobro vedoč, da gre za izrazito mladinsko pripoved. Ker je poleg izvršnega producenta Josha Appelbauma v moštvu naveden tudi slavni Michael Bay, si nisem obetal česa drugega kot neumno najstniško debilarijo. A glej za zlomka: film sicer ni nikakršna mojstrovina, vendar se mi nazadnje tudi ni zdel tako grozovito zanikrn. Resda komajda prinaša kaj vsebinsko prelomnega in je v njem kopica nedoslednosti — a če se skušam postaviti v naivne čevlje ciljnega občinstva (in celo dojeti sporočilnost), moram ugotoviti, da je vendarle dovolj kratkočasen in nemara vreden nezahtevnega popoldanskega ogleda.



Tematska mešanica časovnih paradoksov Vrnitve v prihodnost (1985) in Metuljevega učinka (2004) ter motivov romantičnega popravljanja napak iz preteklosti Skozi čas (2013) se ponaša z neznano mlečnozobo zasedbo in dobrim tehničnim vidikom, pri katerem k sreči ne prednjačijo posebni učinki. Pravzaprav je avdio-vizualna plat še predobra, saj naj bi šlo za podzvrst "najdenih posnetkov", in prav ta lapsus predstavlja največji očitek filmu. Ne samo, da ga pesti klasična napaka tovrstnih umotvorov — ko se gledalec sprašuje, kako za vraga je nekdo z "ročno kamero" posnel določen prizor (in zakaj, pravzaprav), — temveč ustvarjalcem odkrito dol visi, da kadri prav očitno niso mogli nastati z domačo snemalno opremo; slika je vrhunska, zvok povsem razločen in montaža brezhibna. Skratka: film, ki se na zunaj predstavlja kot found footage, ampak to niti slučajno ni (enak sindrom je izpridil Into the Storm). Zakaj, pri vseh čarovnicah iz Blaira in paranormalnih pojavih? Jasno, zakaj: izključno zato, ker je to kul, trendovsko in potemtakem dobičkonosno. Bling bling. Oportunistična računica se je očitno izplačala: s proračunom 12 milijonov jih je projekt doslej povrnil trikrat toliko.

Zgodba po scenariju Jasona Pagana in Andrewa Deutschmanresa ni nič posebnega: srednješolski geek David (Jonny Weston) bi rad prišel na slavni MIT, a mu s pičlo odmerjeno štipendijo zmanjka denarja za celotno šolnino. Z mlajšo sestro in s prijatelji si zaman prizadeva ustvariti tehnološko prelomen projekt, ki bi pritegnil pozornost znanstvene srenje. Nekoč pa v kletni delavnici pokojnega očeta naleti na skrivnostno napravo; sodeč po načrtih izpred desetletja, ki jih je treba še dopolniti z ustreznim virom energije, gre za nekakšen sukalnik časovne dimenzije. Druščina se loti dela in po prvih neuspehih se naposled izkaže, da jim je uspelo sestaviti čisto pravi časovni stroj. Njegov domet sicer (sprva) ne presega daljšega potovanja od nekaj tednov, a vendarle: kaj zdaj? Bodo v preteklosti igrali loterijo na vnaprej znane številke (podobno kot je Biff zmanipuliral čas v drugem delu trilogije Back to the Future) ter si prigoljufali denar za šolanje in drage avtomobile? Ali pa bi raje obiskali koncert z VIP vstopnicami in se zgolj divje zabavali?



Pravila so samoumevna: zadeva mora ostati skrivnost, nihče ne sme srečati samega sebe iz drugega časa (ker bi to povzročilo neskončno časovno zanko) in nihče ne sme potovati sam (ker bi časovni paradoks posameznika lahko usodno spremenil skupno prihodnost vseh). Na mizi se kajpak kmalu znajde zarečeni kruh in stvari se sfižijo, saj se naš junak s posegom v preteklost trudi osvojiti srce svoje izbranke. Metuljev učinek je takojšen in dramatičen: letalske nesreče, nepredvidene smrti in družinske tragedije. Bolj ko si prizadeva "popraviti" dogodke v preteklosti, slabša je Davidova sedanjost. Izhod iz začaranega kroga je mogoče le ta, da vso stvar od začetka "resetira" — potem se najdba časovnega stroja sploh ne bo zgodila in prihodnost mladostnikov bo vnovič odprta knjiga.

Pomenljiv fatalistični nauk o tem, da je smiselna le tista usoda, ki si jo sproti krojimo sami (bodisi s pravimi ali z napačnimi odločitvami), je vselej zanimiv. Če odštejemo nekatere docela nelogične vzročne zveze (celo znotraj okvira zamika nejevere o možnosti potovanja v času), je prepričljiva tudi motivacija adolescentov, ki jih bolj kot človekoljubna dejanja (I mean, you have to kill Hitler) ali plemenita zgodovinska radovednost ženejo spolni hormoni, mladostna objestnost in želja po priljubljenosti med vrstniki. Škoda, da pripoved vsaj teh premis ne razdela bolje in globlje; namesto tega se mudi pri puhlem MTV-jevskem prikazu mladostniške čezlužne kulture in dolgočasnem sukanju žanrskih stereotipov. Nazadnje zmanjka časa za karakterizacijo in razvoj likov, ki bi kljub trhlem scenariju lahko povzdignila celoto na malce višjo raven.

Ni komentarjev:

Objavite komentar