12. maj 2015

Pumping Iron (1977)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Čeprav je mladi Ah-nold z dvakratno titulo Mr. Universe* predtem že zaigral (bolj ali manj samega sebe) v glasovno sinhronizirani komediji Herkul v New Yorku (1969), je bila prav doku-drama režiserjev Roberta Fioreja in Georgea Butlerja iz leta 1977 tista, ki je pozornost svetovne javnosti preusmerila na nabreklega avstrijskega gorostasa. Tedaj je nastopal že kot profesionalni bodibilder in pri vsega 23 letih kot najmlajši tekmovalec sploh (rekord, ki še vedno velja) potrdil svoj sloves z najprestižnejšim mišičnjaškim naslovom Mr. Olympia leta 1970. Osvojil ga je še petkrat zaporedoma in dokumentarec spremlja prav njegovo zadnjo zmago v južnoafriški Pretoriji leta 1975, preden se je (začasno) umaknil iz poklicnega napihovanja bicepsov. (V resnici se je potem vrnil in leta 1980 še sedmič zmagal na tekmovanju v Avstraliji).

Dokumentarec so torej posneli leta 1975, čeprav je zaradi obubožanja producentske ekipe trajalo nadaljnji dve leti (v tem času je Švarci posnel še Stay Hungry in imel nekaj manjših vlog v televizijskih serijah), da so film dokončali. Odziv občinstva in posledični vpliv prikazanega sta bila neverjetna; Pumpanje železja je povzročilo pravo revolucijo pri popularizaciji fitnesa in poveličevanju kulta telesa, ki je s slovite 'Plaže mišic' v losangeleškem predmestju Venice pljusknila po vsem svetu. Rojena je bila legenda.



Režiserja in scenarista Butlerja je pritegnila subkultura mišičnjakov, ki so v sproščenem času otrok cvetja in svobodne ljubezni veljali za smešne spake ter butaste čudake; več ur dnevno so dvigovali uteži, preostanek časa pa bodisi jedli ali počivali. Želel je posneti zgodbo iz zornega kota novinca v tem športu in najeli so suhljatega igralca Buda Corta, ki naj bi si pod budnim očesom Schwarzeneggerja in drugih svetovalcev na filmu sčasoma izklesal telo. A kmalu je postalo jasno, da je življenje pravih mišičnjakov zanimivejše (Cort se je odpovedal honorarju in zapustil projekt), zato so se ustvarjalci osredotočili nanje. Da bi ohranili rdečo nit in predvsem čustveni ton dokumentarne pripovedi, so sklenili ustvariti antagonistično napetost, utelešeno v tekmovalnosti med ekstrovertiranim, samozavestno gobezdaškim Arnoldom (1.88 m, 110 kg) in mladim pretendentom za mišičnjaški naslov, orjaškim newyorčanom makaronarskega porekla Loujem Ferrignom (1.96 m, 120 kg).

Osrednji pripovedni liniji so dodali še stranske zgodbe tedanjih bodibilderjev in sotekmovalcev, recimo Italijana nizke rasti Franca Columbuja, prijaznega Američana Mika Katza ter njegovega vnetega tekmeca Kena Wallerja — a pri vsem skupaj so malce pretiravali. Namerno spremenjene poudarke je mogoče videti v dokumentarcu Raw Iron: The Making of Pumping Iron, posnetem ob 25. obletnici filma. Tako sta bila recimo Waller in Katz v resnici prijatelja: Wallerjeva potegavščina, ko je na tekmovanju skril 'srečno' Katzovo majico, je bila zgolj nedolžna šala in ne zlobna psihična manipulacija, ki je Katza stala naslova. (A so gledalci to narobe razumeli in še leta pozneje menda izžvižgavali Wallerja na tekmovanjih.) Čeprav sta bila psihološki pritisk in brezkompromisno rivalstvo med mišičnjaki res navzoča, se tudi Švarci v resnici ni posluževal tako odkritih sarkastičnih pripomb za zbijanje morale, s katerimi je še tik pred nastopom verbalno napadal svoje tekmece (kakor priznava v intervjuju iz Surovega železja); kakor tudi Ferrigno ni bil zgolj ubogljiva očetova figura, pod budnim nadzorom patriarha pridno dvigajoč ročke v temačni brooklynski kleti. (Kontrast med sončno Arnoldovo telovadnico Gold's Gym in zloveščimi prostori Ferrignovih je bil nameren.) A kakorkoli že: bolj kot naporen trening, ustrezna prehrana in primeren spanec (čemur se dokumentarec komajda kaj posveča) so bile očitno odločilne igrice objestnosti med fanti, predvsem pa njihove izkušnje in umska pripravljenost: nenavadno karizmatični, redkozobi 'Avstrijski hrast' je nazadnje zmagoslavno pobral svoj šesti zaporedni naslov prvaka.



Kar je sledilo, je zgodovina. Schwarzenegger se je podal v filmske vode in že čez nekaj let posnel Barbara Conana (1982), ki ga je za vselej zapisal med hollywoodske zvezde; velikanskemu Ferrignu pa so še istega leta ponudili osrednjo vlogo v televizijski seriji Neverjetni Hulk (1978—1982). Doku-drama Pumping Iron je sčasoma prerasla v filmski kult, zaplodila je žensko inačico mišičnjaškega dokumentarca Pumping Iron II: The Women (1985) ter veliko pozneje — medtem je Švarci odkupil pravice zanjo in jo sčasoma umaknil iz filmskega obtoka — doživela restavrirano izdajo na digitalem ploščku z nekaterimi dodatnimi prizori. Prinaša fascinanten vpogled v zlato dobo klesanja telesa ter magnetične osebnosti največjih akterjev tega športa, večje od življenja samega; neodvisni dokumentarec pa se je izkazal za enega najvplivnejših filmov vseh časov.
* Op. Mr. Universe je največje amatersko tekmovanje v bodibildingu, ki ga letno prireja Mednarodna federacija za bodibilding in fitnes (IFBB) s sedežem v Madridu. Leta 1976 so ga uradno preimenovali v Svetovno amatersko prvenstvo v bodibildingu, da bi se izognili zamenjavi s tekmovanji za titulo Mr. Universe v organizaciji britanske Nacionalne amaterske zveze za bodibilding (NABBA). Slednji se je pozneje pridružilo še več držav.

3 komentarji:

  1. Hvala za objavo, sem si ga ogledal včeraj. Ne vem, ali je bilo vse skupaj zrežirano, ampak Schwarzi je prav en tak epski manipulator, hehe. Se mu je pa potrebno pokloniti, šest let zapored ... Res čudovito telo, čeprav mi sicer ni kaj dosti do bodybuildinga. Dosti ljudi omenja pri Arnoldovemu uspehu genetiko, vendar je to po mojem mnenju majhen faktor. Tip je res osvojil klesanje telesa, da o prezentaciji niti ne govorim. Za povrh vsega je imel še tisto zmagovalno nadutost/samozavest. Drugače je zelo lepo prikazan šport, saj se vidi predanost, ljubezen in tekmovalnost teh zanesenjakov.

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda je bilo (tudi) zrežirano, ampak Arnold je dejansko že takrat pokazal velik smisel za manipulacijo in promocijo -- skratka, za politiko. Avstrijski hrast je namreč vse prej kot neumen in to se lepo pokaže v tem dokumentarcu. Je pa tudi res, da je dandanes rivalstvo med mišičnjaki VELIKO hujše kot tiste rahlo sarkastične, a še vedno dovolj zabavne Arnoldove bodice. Danes se skoraj pokoljejo med sabo, posebej na pomembnih nastopih; prijateljstva in zdrave, kreativne tekmovalnosti že zdavnaj ni več, vse je samo še brezoseben, brezčuten biznis.

    OdgovoriIzbriši
  3. Saj v bistvu ne vem, zakaj naj bi sploh veljal za neumnega. To namreč večkrat slišim, da sploh ni neumen. Kot da je velikost mišic v obratnem sorazmerju s pametjo.
    Glede zdajšnjega stanja bodybuildinga pa me niti ne čudi, sicer ne spremljam, ampak kapitalizem je v marsičem uničil srž športa.

    OdgovoriIzbriši