9. jun. 2015

Fargo (1996)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Ob omembi slavnega scenaristično-režiserskega bratskega dvojca Coen (Joel in Ethan) zapriseženi cineast bržčas takoj pomisli (najmanj) na dva filma. Tisti drugi je Veliki Lebowski (1998).

Dve leti pred Dudom sta cineastična brata posnela črnokomični (neo)noirovski triler, ki ga marsikdo še danes šteje za njun največji (ali najvšečnejši) dosežek — razen poznejšega No Country for Old Men (2007) pa gre tudi za njun finančno najuspešnejši projekt (60 milijonov zaslužka pri proračunu 7 milijonov) ter film bratov Coen, ki je pobral največ odličij dotlej (2 oskarja od skupno 8 nominacij, 1 bafta in še 5 nominacij, palma, satelit in kopica drugih nagrad). Osebno mi je Fargo zavoljo svojevrstnega humorja in karakterne dinamike (pa tudi sijajne fotografije Rogerja Deakinsa in glasbe Carterja Burwella) bržkone njun najljubši film — z vsem spoštovanjem do vseh drugih celovečercev, med katerimi preprosto ni slabega, a lahko zato najdemo kar nekaj sodobnih kultov.

Well, the little guy was kinda funny-lookin'. —In what way? —I dunno, just funny-lookin'. —Can you be any more specific? —I couldn't really say. He wasn't circumcised. —Was he funny lookin' apart from that?

Brata Joel in Ethan Coen, neodvisna ameriška filmska ustvarjalca, cineastična poeta retro-impresionistične, počasne in surrealistične vizualizacije, nosilca multižanrske, parodične zmesi kriminalne komedije zmešnjav in (neo)noir estetike eksplicitnega nasilja, avtorja cinične satire kulturnih in družbeno-političnih ameriških vzorcev (in celo kritika kapitalistične paradigme, utelešene v hollywoodski dekadenci), s svojimi anti-klišeji, anti-junaki in zgodbovnimi anti-klimaksi prinašata predvsem uspešno art-antitezo uveljavljenim normativom ameriškega mainstreama.

Zgodba, ki se po začetnem prizoru pravzaprav ne dogaja več v Fargu, tj. največjem mestu ameriške Severne Dakote, spremlja čudaške prebivalce zasnežene Minnesote — vljudno zadržane, nekonfliktne, nenavadno uglajene ter s sumljivo "skandinavskimi" govornimi manierizmi in priimki — med katerimi je veliko takih, ki si želijo kaj več od povprečnega življenja na pustih belih planjavah srednjega zahoda. Nepomembni poslovnež Jerry Lundegaard (William H. Macy) je zafrustrirani, mehkužni vodja prodaje avtomobilov, ki ga nihče ne spoštuje; še najmanj njegov premožni tast in lastnik prodajalne Wade Gustafson (Harve Presnell), ki mu da ob vsaki priložnosti vedeti, kako prezira svojega nesposobnega zeta. Da bi se znebil dolgov, morda odprl lasten posel ali pa enostavno pustil vse za seboj (in se skril kje v toplih krajih), se Jerry premeteno domisli, da bi organiziral lažno ugrabitev soproge Jean (Kristin Rudrüd) ter pobral del denarja od odkupnine, ki jo bo tako ali tako plačal njen stiskaški oče Wade. V ta namen najame okorela pajdaša iz sosednje zvezne države: suhljatega, gobezdavega nevrotika Carla Showalterja (Steve Buscemi) ter redkobesednega, hladnokrvnega silaka Gaearja Grimsruda (Peter Stormare). Seveda se nepremišljeni načrt izjalovi kot le kaj: trupla nepredvidenih očividcev in slučajnih udeležencev se kopičijo, torbo z denarjem od odkupnine pa naposled pogoltne neskončna snežna idila. Kriminalni primer preiskuje najbolj nenavadna policistka vseh časov: visoko noseča Marge Gunderson (Frances McDormand), ki se s skrbnim gospodinjskim možem in slikarjem motivov na poštnih znamkah Normom (John Carroll Lynch) že veseli prihodnjega družinskega življenja. Odločna in poštena policistka ne bo mirovala, dokler ne pojasni okoliščin in najde krivce za krajevno tragedijo; je mogoče, da se je srhljivi niz ubojev odvil zaradi tako banalnega motiva, kot je prgišče denarja?



So that was Mrs. Lundegaard on the floor in there. And I guess that was your accomplice in the wood chipper. And those three people in Brainerd. And for what? For a little bit of money. There's more to life than a little money, you know. Don'tcha know that? And here ya are, and it's a beautiful day. Well. I just don't understand it.

Pripovedno in cineastično mojstrstvo bratov Coen se (razen v inventivnem prevračanju stereotipov) kaže predvsem v nenavadno otipljivih, simpatetičnih likih in njihovih sila zabavnih čudaštvih — zlasti pa v uravnoteženosti črnokomičnega podtona in resnega dramskega subteksta, ki v fascinantni zgodbi ne popusti niti za hip. Seveda se za mešanico noirovske parabole o človeškem pohlepu in nespameti (tako kot večkrat pri Coenih), ki je pretirana do grotesknosti, skriva tudi rezka psihosocialna satira — prispodoba o plehki, tragikomični zlaganosti ameriške paradigme (hudomušno simbolizirane z nenehnim žretjem protagonistov), ki človeške odnose reducira na ekonomsko korist, ter eksistencialni grozi izza njenega čistega pročelja, ki proizvaja patološko pasivno agresivnost. Govorim kajpak o briljantno upodobljenem liku Jerryja: navidez prijaznem možakarju, ki nemara res ni zmožen eksplicitnega nasilja, a zato v njem vre potlačeni bes nad lastno življenjsko ujetostjo in nezmožnostjo uveljavitve. (Pripoved več kot enkrat namigne, da mu je bolj kot sam denar pomembna možnost svobode, ki jo bo omogočila finančna preskrbljenost).

Kjer standardni dramaturški lok starejših žanrskih sorodnikov doseže vrh, Coena poskrbita za antiklimaks; kjer se že kaže junaški arhetip osrednjega protagonista, nam ponudita antijunaka; ko gledalec navajeno pričakuje emotivno zadoščenje, predenj vržeta neizprosno verodostojnost; kjer se obeta razburljiv zasuk, postrežeta z nekonvencionalnim mašilom; ko gre najmanj pričakovati, pa se razplete oster preobrat. A ob tem ostajata zvesta samemu sebi: kot vedno se z otipljivo in naravnost mitološko dimenzijo poklanjata žanrski formi ameriške kinematografije, oviti v postmodernistično satiro industrije sedme umetnosti, a prežeti s sijajno vizualizacijo, za nostalgično zvočno kuliso zamaknjenimi pejsaži, tekočo pripovedjo in nepozabnimi dialogi ter obogateni z njunim značilnim humorjem.


Kakor pravi napovednik: A lot can happen in the middle of nowhere. Glavni liki ves čas zavajajo s svojo preprostostjo in 'Minnesota nice' prijaznostjo (Jerry, Marge) ter zabavajo s smešno zavijajočim kot-da-švedskim naglasom, s čimer se Coena na svojstveno satiričen način poklanjata rodni grudi (doma sta iz predmestja Minneapolisa); obenem pa s tovrstnim preusmerjanjem pozornosti, ovitim v (črno)komične tone skorajda novo-klasične homerske pripovedi, kažeta na simptome moralno in zdravorazumsko izpraznjene družbe (simbolizirane tudi v primeru lažnivega in neuravnovešenega Marginega nekdanjega sošolca Mika Yanagite, kakor se izkaže pozneje), kjer so sprejemljivi družbeni vzorci in merila v resnici izgubljeni nekje daleč ob cesti, pod snežno preprogo.

6 komentarjev:

  1. Redkokdaj filmu pritisnem petico in ga označim za mojstrovino. Pri Fargu nisem imel problemov. Klasika in zame še vedno najboljši izdelek bratov Coen.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sam sem ga vnovič pogledal lani enkrat. Čeprav sem ga videl že stokrat, pa me vseeno še vedno prepriča. Taka mala mojstrovina, prav gotovo.

    Ti pa predlagam tudi serijo. Prva sezona se mi je zelo dopadla.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tale film je zame mojstrovina. Ki ga lahko gledam kjerkoli in kadarkoli, Kjer je nasilje v kontekstu filma povsem v redu, saj ne gre za nasilje zaradi nasilja. Svojevrsten humor. Odlični gledalci, kamera, glasba...skratka, zame čista destka.

    AndrejM

    OdgovoriIzbriši
  4. Si že videl tega? ;) http://www.imdb.com/title/tt3263614/

    Sicer pa si Fargo (tako kot Lebowskega in Blade Runnerja) ogledam vsaj enkrat letno. Film, ki se ga ne naveličaš.

    OdgovoriIzbriši
  5. Film poznam, ogled me pa še čaka, menda je zanimiv. Še bolj zanimivo je to, da so ljudje tudi v resnici iskali tisto torbo z denarjem, ker je bil Fargo pač "posnet po resnični zgodbi". Kar seveda ni res, šlo je zgolj za marketinško potezo Coenov. :)

    OdgovoriIzbriši