18. jun. 2015

Last Knights (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Če je zgodba prikazana zunaj družbeno-zgodovinskega konteksta (ali nad njim), to običajno pomeni, da je bodisi dovolj znana in "ne potrebuje" tovrstnih detajlov, ali pa, da je mišljena kot pripovedna prispodoba oziroma alegorija. Mračna srednjeveška bojevalščina neznanega japonskega režiserja Kazuakija Kirije je bržčas vsakega po malem; vsaj, če vemo, da gre za (še en) prikaz slovitega samurajskega epa o maščevanju 47 roninov oz. slavne klasike Genroku Chûshingura (1941) — ki jo je pred kratkim prirejal že istoimenski 47 Ronin (2013). Zgodba se tokrat odvija na ozadju nekakšnega brezimnega vazalnega kraljestva (kakršno bi bilo lahko v srednjeveški Evropi ali Angliji), njeni protagonisti pa so viteški bojevniki, ki prisegajo na kodeks časti in zvestobe gospodarju.



Gospodar je ponosni klanovski vodja lord Bartok (Morgan Freeman igra srednjeveško inačico Morgana Freemana), ki se noče uklanjati zahtevam ambicioznega cesarja (Peyman Moaadi) po dodatnih dajatvah in pri njegovem hinavskem ministru Gezi Mottu (Aksel Hennie, nazadnje smo ga videli v Herkulu s "Skalo" Johnsonom) zavoha neskončen pohlep, moralno pokvarjenost in razraščajočo sistemsko korupcijo. Kljubovalnost vladarju in upor zoper sadističnega Motto mora slednjič plačati z življenjem; njegova posest je zaplenjena, ljudstvo pregnano in viteški red razpuščen. Njegov zvesti vojaški poveljnik Raiden (Clive Owen), ki ga je bolehni starec brez moških potomcev tik pred tem pooblastil za svojega naslednika, se s tem ne more sprijazniti — a kaže, da pogumni vitezi nimajo veliko možnosti proti brezštevilni cesarski vojski. Možje brez doma se tako ustalijo v prestolnici (ki nima imena), lotevajo se priložnostnih opravil in skušajo preživeti z obrtniškim delom. Videti je, da sta razočaranje in nemočen bes terjala največji davek pri Raidenu, ki se (tako kot že nekoč v mladosti) razuzdano vdaja pijančevanju, zanemarja ženo (Ayelet Zurer) in se ne meni za zgražanje lojalnih tovarišev.  SPOILER  Vendar temu sledi presenetljivi preobrat: njegovo obnašanje je samo krinka za ministrovega osebnega stražarja (Cujoši Ihara), ki ga je paranoični Geza Mott v strahu pred maščevanjem poslal vohunit za njim — v resnici gre za potrpežljivo ukano in drzni načrt zavzetja utrjenega Mottovega gradu, ki ga bodo neuklonljivi vitezi sprožili ob natanko določenem času. Raiden se bo za vsako ceno maščeval zahrbtnemu ministru in pred ljudstvom povrnil čast svojega gospodarja.



Tehnična plat, scenografija, kostumografija in kinematografska izvedba so solidni (če odmislimo stereotip, da morajo biti vse srednjeveške bojevalščine videti mračne in z depresivno spranimi odtenki), igralski nastopi in koreografija bojev povečini zadovoljivi, odsotnost zelenega platna in senzacionalistične visceralnosti pa prej razlog za navdušenje kot ne. Tisto, kar vnovič zmoti, sta predvsem čudaški scenarij (Michael Konyves in Dove Sussman) in dolgočasna tematska iztrošenost. Zgodb o zvestobi in časti smo pač videli že nešteto — od samurajskih romanc do špageti vesternov — in rižojedi ustvarjalec Kirija ne prinaša česa svežega ali kakršnegakoli konceptualnega presežka. Njegovi liki so plitvi in enoplastni, stripovsko poenostavljena zgodba (podobno plehka kot njen naslov) pa ponekod smešno naivna in drugod nedosledna ter nelogična, polna bizarnega simbolizma. (Rana na dlani, ki se nikakor noče zaceliti?) Nenavadno je, da se jemlje smrtno resno in z nepotrebno patetiko prikrajša (vsaj) za zabavni zamik nejevere, protagonisti pa zato delujejo klišejsko in celo groteskno. (Podobno kot komik, ki se zaveda, da je smešen, a prav zato to neha biti.) Živopisano mednarodna zasedba deluje zanimivo brezčasno, a brez potrebnega subteksta tudi historično neprepričljivo in neutemeljeno; prav tako zgodba nikoli ne pojasni nekaterih osrednjih motivov, ki ženejo etiko arhetipskih likov — preprosto pričakuje od gledalca, da bo sprejel njihova neomajna načela. Bojevniška čast, očetovske figure, samožrtvovanje, lojalnost, pravičnost in upor zoper tiranijo — vse to smo že (večkrat) videli, pa v precej všečnejši, razumljivejši in bolj kratkočasni obliki.

3 komentarji:

  1. Film je sterilen, brez posebnega sporočila, igra pa na nivoju vrtčevskih prednovoletnih predstav. Vse skupaj deluje kot uporabljen kondomček. In kaj za vraga je bilo Freemanu, da je pristal na to vlogo...?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko bi bila to vsaj ena njegovih najslabših vlog. Daleč od tega, na žalost. (-KLIK-) V bistvu je med vsemi liki v tem filmu še najbolj zanimiv.

    OdgovoriIzbriši
  3. Film precej slabega zadaha. Ne vem kdaj sem nazadnje kakšen film tako nonšalantno, z zgolj pol levega očesa spremljal. Velik nekoherenten dolgčas.

    Clive Owen me kar skrbi malo. Že dolgo ni imel res dobre vloge.

    OdgovoriIzbriši