1. jun. 2015

Mad Max: Fury Road (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Glede na to, da se (spet) oglašam med zadnjimi, nima smisla ponavljati, kar je bilo o Cesti besa spisanega na blogih Deseta Umetnost, Filmeraj in Filmski kotiček ter v člankih Ane Jurc in Igorja Harba. Celih 36 let po kultnem Cestnem bojevniku (1979) mojster George Miller prinaša četrto inštalacijo svojega norega post-apokaliptičnega imaginarija — in bolj ali manj se vsi strinjamo, da je film veličastna, živopisana, sapo jemajoča visokooktanska akcijada. Kar zadeva režijo, vizualno plat in tehnični vidik, gre nemara za enega boljših kinematografskih dosežkov tega žanra v zadnjem desetletju. Film kot adrenalinsko doživetje se je tudi meni zdel nič manj kot fantastičen; ogled v spodobno opremljeni kinodvorani (po možnosti v treh razsežnostih) je skorajda obvezen in vsekakor vreden cene vstopnice. Večina kritikov in spletnega občestva soglaša še o tem, da zgodba sicer ima svoje pomanjkljivosti in šibke točke, a jih brezhibno izpeljan obrtniški aspekt povsem zasenči — ali pa vsaj do te mere odvrne pozornost, da Millerju zlahka odpustimo vsakršne nedoslednosti ter tistih nekaj obveznih stereotipov.

A zakaj bi bil še eden v nizu navdušencev nad arhetipi Cestnega bojevnika, ki bi na vse pretege hvalil brezhibno Millerjevo fantazmagorijo — če sem pa lahko star nergaški prdec, ki se pikolovsko obregne ob nekatere nerelevantne malenkosti, kakršna sta pripoved ali liki. Seveda od akcijskega filma ne pričakujem shakespearske drame (tudi Die Hard ali Predator je nista premogla); a kljub temu sem si zelo želel, da bi ustvarjalci povzeli, dopolnili in celostno nadgradili nekatere sporočilne niti iz predhodnikov.

»Živim, umrem, živim ponovno,« slišimo iz ust Vojnih dečkov. Zasebna vojska zmanipuliranih mladcev, prepleskanih v belo in prepredenih s tako ali drugače pridobljenimi brazgotinami. Častijo 8-cilinderske motorje in živijo za poveličano smrt na cestišču. Ko zaslišijo klic Valhalle, si s kromirnim razpršilcem obarvajo usta. Zakaj? Ker se je v svetu avtomobilističnega cirkusa primerno posloviti v slogu. V teh trenutkih ostali vojni bratje malce zastanejo in ovrednotijo spektakularnost odhoda v onostranstvo. Oh, ta čudoviti, zblazneli, visokooktanski svet! —Lebinger

Odkrito rečeno: zgodba in tematski okvir se mi ne zdita kdo ve kako izvirna. Če kdo meni, da so motivi izrojene družbe, nuje po odrešitvi in mesijanskega iskanja obljubljene dežele (skozi nori puščavski pregon in v begu pred duhovi preteklosti) kaj svežega, očitno ne pozna prejšnjih delov. Vse to je namreč konceptualno razdelano že v Pobesnelem Maxu 2 (1981), morda najboljšem nadaljevanju kateregakoli filma sploh, še enkrat pa dobro artikulirano tudi v sklepnem delu trilogije Beyond Thunderdome (1985). Avstralec prinaša prav sintezo obeh omenjenih pripovedi: lahko ji rečemo reboot ali rimejk ali kaj drugega. Laskavih ocen in navdušenja je deležen tudi feministični podton s poudarjenimi junakinjami (na čelu z navdušujočo Charlize Theron), a se pri tem pozablja, da je neustrašne ženske bojevnice prav tako poznal že drugi del franšize, da o vladarici Tini Turner in Kupoli groma ne govorimo. Saj ne, da Millerju odrekam pomenljivo ustvarjalno satirično noto o tem, kako bodo svet rešile ženske; pravzaprav mi je ideja noro všeč. A vendarle se velja komparativno ozreti v dosedanji kontekst zgodbe in primerno ovrednotiti, kaj je v njem originalnega.
Manjkal je stari dobri Mel Gibson. Brez njega zame pravega Maxa ni in pika. Max brez Gibsona je kot Indiana Jones brez Harrisona Forda, jebemti no. Preveč ikonska vloga, da bi jo lahko igral kdo drug. Ko sem videl vse tiste noro dobro trailerje, sem na Gibsona pozabil. Ko sem videl Hardyja, pa sem Gibsona začel močno pogrešati. Hardy še vedno misli, da igra Banea iz Batmana. Na glavi predolgo časa nosi masko, njegov glas pa je preglobok in tak, kot da bi ga ves čas snemali v straniščni školjki. —Iztok

Najbolj všečen aspekt Ceste besa je sila podrobno, civilizacijsko absurdno in groteskno socialno ozadje distopičnega sveta, ki ga je ustvaril Miller — obenem pa ga pri tem zanese v take izpeljave, da mestoma deluje pravljično, celo pretirano izumetničeno in kratkomalo preveč ambiciozno. (Nekaj takega kot Cameronov Avatar.) Prispodoba o vojaško-verski manipulaciji mladih vojščakov (z mitologijo nordijske Valhalle in čaščenjem boga kroma) in monopolu nad naravnimi viri ter želja po preživetju onstran meja lastne minljivosti hodita z roko v roki z moralnim in telesnim razvrednotenjem človeške eksistence; motiv, ki smo ga v okvirih žanra prav tako že kje videli. Izvirna trilogija je znotraj zamika nejevere in zastavljenega žanrskega koncepta brezkompromisno stvarna ter prav zato prepričljiva — tokrat pa gre s surovo nekorektnostjo in sumljivo prikladno bizarnostjo prikazanega tako daleč, da se zdi, kot bi želel s svojevrstno "eksplicitnostjo" kompenzirati pomanjkljivosti scenarija. Vsaj v razmeroma klišejskem (nalašč nedorečenem) epilogu je slutiti kompromis med upravičenjem pričakovanj ljubiteljev franšize in producentskim oportunizmom, ki naj s približanjem zgodbe novim segmentom občinstva povrne vložena sredstva. (Predvideno je najmanj še eno nadaljevanje z delovnim naslovom Mad Max: The Wasteland.) Saj ne, da je s tem kaj narobe, in celota zato tudi ne trpi pretirano, a vendarle: če odštejemo zares briljantno obrtniško plat, nam ostane razmeroma razdrobljena, čudaška zgodba o divjem potovanju iz točke A v točko B in spet nazaj — prispodoba o vračanju k izvoru ter nujnosti soočanja s stvarnostjo tam in takoj. Nobenega krasnega novega sveta ni, razen tistega, ki že obstaja; če želimo naprej, se moramo najprej vrniti v izhodišče in se spoprijeti z resničnostjo.

V kontekstu hollywoodskih spektaklov je Cesta besa dobrodošel oddih od porogljivega sarkazma, samoreferenčnih šal in ideološke konformnosti neštetih Marvelovih franšiz o superjunakih. Na eni ravni deluje kot enostavna zabava, na drugi pa je tudi bistra prevratna štrena, ki se ne zadovolji s serviranjem nesmiselnega nasilja in praznih eksplozij — pa čeprav je precej brutalnejša od prej omenjenih uspešnic. 70-letni Miller si je znotraj okvirov mainstreama izboril prostor za svojo delirično, mučno vizijo pekla. —Ana Jurc, MMC RTV SLO


To nas naposled pripelje še k likom. Med njimi ni nobenega posebej izstopajočega in večina ne doživi omembe vrednega karakternega razvoja; zdi se, da so protagonisti podrejeni zgodbi in ne obratno. Odločne cestne bojevnice in cinično redkobesedni anti-junaki sicer niso povsem enoplastni in dobijo možnost sprotne ekspozicije, a njihov razvojni lok vendarle ostaja plitev ali nedorečen. Osrednji antagonist (Hugh Keays-Byrne oz. Toecutter iz izvirnika) zaradi maske in steam-punkovske lynchevske prostetike (kot cineastični poklon klanovskemu vodji Lordu Humungusu iz drugega dela) nima veliko možnosti za zanesljiv izrazni razpon; še najzanimivejša je moralna preobrazba mladega bojevnika Nuxa (Nicholas Hoult), ki končno sprevidi smisel žrtvovanja za višje cilje. Max Rockatansky je — kot je verjetno znano — tokrat le pomožna figura. Sredi dih jemajočega dogajanja ima odmerjenega premalo prostora za prepričljivo značajsko transformacijo; njegovi notranji demoni in fobije pa so čudaško nekonsistentni s preteklimi dogodki. (Kdo ga preganja v mučnih vizijah? Umrli sin in soproga iz prvega dela gotovo ne. Morda katera od deklic iz tretjega dela franšize?)

Gotovo se najde še kaj; a nočem, da bi bil kot ljubitelj Maxovega postapokaliptičnega sveta nazadnje videti nedosleden ter sam s seboj protisloven. Sprašujem se le, kaj mi bo — kot nostalgičnemu filmoljubu — po predelani izkušnji ostalo v spominu, kar mi ne bi dala že cineastična zapuščina pobesnelega Maksa. Legendarni Ford Falcon XB GT Coupe V8 "Interceptor", letnik '73? Neusmiljena bitka za nafto in prevara s puščavskim peskom v cisterni? Z metanom iz prašičjih izločkov gnana citadela ter njen neformalni podzemni vladar Master Blaster? Pripoved o možu, ki je izgubil vse, a je v prijateljstvu in prebujenem sočutju vnovič pridobil svojo človečnost — ter slutnja o boljši prihodnosti, ki jo lahko krojijo le ljudje sami? Miller očitno prinaša predvsem dinamično re-imaginacijo širšega konteksta in prelomno akcijsko komponento, zato je razumljivo, da se ne more posvečati vsakemu tematskemu detajlu posebej. Bojim se le, da mu bo ob tako negotovem nastavku v (že napovedanem) nadaljevanju docela zmanjkalo substance in bomo dobili zgolj še eno mlačno, plastično in z mnogimi kravatarskimi kompromisi izprijeno popkornovsko franšizo. (Saj se spomnimo nadaljevanj Matrice, kajne?) Vesel bom, če se o tem motim.

4 komentarji:

  1. Priznam, sem prav čakal na tvoj zapis. Kul, da si se odločil pogledati na film iz druge perspektive. Se kar strinjam s pripombami, predvsem pa delim dvom o nadaljevanju.

    OdgovoriIzbriši
  2. Končno pogledal. Kaj reči? Brutalno. Vseh 120 minut. George Miller se je tehnično in vizualno izjemno izkazal in menim, da takega filma še dolgo ne bo. Moram priznati, da s tako odprtimi usti že dolgo nisem gledal kakšnega filma.

    OdgovoriIzbriši
  3. Osebno mi bo v spominu verjetno najdlje ostal tisti "What a day, what a LOVELY day" sredi puščavske nevihte.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zaradi nekaterih scen in energije v nekaterih trenutkih, ki jo doseže redkokateri film pa naj bo 8.

    OdgovoriIzbriši