10. jun. 2015

Out of the Dark (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Whoa (prosto po 'Bukovem polenu' Keanuju), kakšna trapasta izguba časa. Kot že večkrat sem se pustil naivno zapeljati zvenečim igralskim imenom (Stephen Rea, Julia Stiles, pa čak i Scott Speedman) in nazadnje ostal s povešenim nosom. No ja, nič novega.

Moral bi vedeti, kaj se zgodi, ko povsem neznani španski režiser (Lluís Quílez) v svojem celovečernem prvencu dobi v roke generično derivativen, smešno stereotipen, nedosleden in preprosto neumen scenarij (Javier Gullón, David in Alex Pastor): na moč dolgočasna, premočrtna, predvidljiva in klišejska novodobna grozljivka.



Zgodba, ki se v španskem delovnem naslovu glasi Aguas rojas, je tako plehka in prežvečena, da je groza. Mladi par z majhno hčerjo se iz Londona preseli v kolumbijsko obalno mestece Santa Clara, kjer naj bi Sara prevzela vodilno mesto v tovarni papirja svojega premožnega očeta. Prišleki kmalu naletijo na srhljivo legendo, ki še iz časa španskih konkvistadorjev kot prekletstvo leži nad revnim ribiškim krajem: tedaj so za denarno odkupnino neusmiljeni zavojevalci v krajevnem templju menda žive zažgali vaške otroke. Njihovi maščevalni duhovi se potikajo naokrog in od časa do časa izgine kakšen potomec današnjih prebivalcev. In res: zlo se kmalu dotakne tudi male Hannah, ki čez noč dobi nepojasnjeno kožno bolezen ter visoko vročino. Še preden utegneta starša doumeti, kaj se dogaja, grozljive prikazni ugrabijo vročično deklico in jo odpeljejo v neznano. Njena usoda je odvisna od tega, ali se bo razkrila strašljiva legenda, ki ovija s strašno smrtjo pogubljene "posvečene otroke" (niños santos) — ali pa je resnica povezana s človeškim pohlepom in brezobzirnim izkoriščanjem tujih virov, utelešenih v lastniku tehnološkega obrata za pridelavo papirja?

Zaspal in padel s kavča sem že pri veliko zanimivejših filmih, kot je ta uboren, neizviren košček dingovega izločka. Motivi maščevalnih prikazni onih, ki so umrli nasilne in/ali nepravične smrti (več kot ena domislica je nemarno skopirana iz klasik tipa The Changeling, vključno s skrivnostno poskakujočo žogo), pomiritev duhov skozi katarzično razkritje resnice, arhetipi morilskih otrok in njihove vrstnice v nevarnosti, svarilo o posledicah korporativne logike in zlonamernosti ljudi, bla bla bla, že tisočkrat videno in mastno prebavljeno. Ko bi vsaj dialogi bili za spoznanje inteligentnejši, tempo nekoliko hitrejši, epilog manj patetičen in posebni učinki (ne morem verjeti, da sem se obregnil celo ob to) malce bolj prepričljivi, če jih že moramo gledati. Če ne drugega, bi bil film tako vsaj bolj učinkovit, tako pa ne zmore drugega, kot da gledalca prestraši z enim ali dvema docela neumestnima -BU!- trenutkoma.



Lluís bo moral pojesti še nekaj choriza in paelle, preden bo zapopadel vsaj osnovna pravila žanra (ki jih mojstrsko obvlada denimo James Wan, kljub vsebinski in tematski iztrošenosti svojih zgodb) — npr. to, da eksplicitno in pogosto prikazovanje nemrtvih, v umazane cunje zavitih antagonistov ne služi anticipaciji groze, temveč kvečjemu iztisne vso napetost in posledično zdolgočasi gledalca. Trudi se s kulturno-ekološko-socialnimi elementi, a ob plitvem scenariju tudi to izzveni v prazno. O žalostni potrati Stephena Rea in zaspanem performansu Julie Stiles (ki se ne stara preveč dobro, to velja povedati) niti ne bi izgubljal besed.

2 komentarja:

  1. Kaj te muči, spoštovani faking kolega? Ajde, Julia Stiles ni ravno prva hollywoodska liga, medtem ko ime Stephen Rea verjetno tudi pri tebi pozvoni na zvonec (za Jordanovo Igro solz si je npr. prislužil oskarjevsko nominacijo, da o kopici drugih odličij ne govorimo).

    OdgovoriIzbriši