23. jun. 2015

Poltergeist (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Seveda gre za istoimenski rimejk ene največjih žanrskih legend iz osemdesetih, Poltergeista (1982) režiserja Tobeja Hooperja, ustvarjalca kultnega Pokola z motorko (1974). Takratni celovečerec o predmestni družini, ki jo preganjajo nemirne prikazni pokojnikov izpod hišnih temeljev (zaradi pohlepa investitorjev je bila soseska zgrajena na pokopališču), je v resnici posnel Steven Spielberg; uradno zgolj v vlogi scenarista in producenta, ker mu je klavzula iz pogodbe za istega leta posnetega E. T. Vesoljčka (1982) formalno prepovedovala sočasno režijo katerega drugega filma. Razgrajaški duhovi iz osemdesetih so bili velikanska blagajniška in kritiška uspešnica (tri oskarjevske nominacije, bafta, trije saturni in še tri nominacije) ter danes veljajo za čistokrvno klasiko. Produkcijsko in tehnično prelomen film s sijajnimi vizualnimi učinki in odlično zasedbo (pa tudi pomenljivim družbeno-satiričnim sporočilom) se učinkovito upira zobu časa in je še danes vreden ogleda. (Mimogrede: sloviti Izganjalci duhov režiserja Ivana Reitmana so nas kratkočasili šele dve leti pozneje.) Prinaša sijajno uravnotežen preplet napete zabave in pristne groze, udejanjen z mojstrsko obrtniško spretnostjo, ki jo danes redko kdo celostno obvlada.

Predelava režiserja Gila Kenana (nikad čuo) je — seveda ne povsem nepričakovano — en navaden ušiv iztrebek. Ne izgubljajte časa z ogledom. Hvala za pozornost in nasvidenje.



Saj je jasno, da rimejki nastajajo izključno zaradi neusahljive želje hollywoodskih kravatarjev po kovanju popkornovskega dobička in skladno z varno logiko najmanjšega skupnega imenovalca, ampak — ali to pomeni, da se ni mogoče malce bolj potruditi? (Primer: stripovski Sodnik Dredd s Silvom Žrebcem iz devetdesetih je infantilni šit za umske enoceličarje, predelava Peta Travisa s Karlom Urbanom leta 2012 pa fantastičen, sila inventiven in kratkočasen film.) Ob najnovejšem Poltergeistu se sprašujem podobno kot nedavno pri vnovični obuditvi nadnaravnega trilerja Carrie (2013) režiserke Kimberly Peirce: čemu, pri svetem mrtvaku?

Gre torej za še enega najbolj nepotrebnih, omledno generičnih in oportunistično trendovskih rimejkov zadnjega časa, ki ima na prvi pogled pravzaprav le dve napakici: ni strašljiv in tudi ne zanimiv. Zgodba se od izvirnika skorajda ne odmika in ne vpeljuje novih konceptov ali figur (namesto pritlikave spiritistke Zelde Rubinstein je tukaj izganjalec duhov Jared Harris, ki ga po okultni srhljivki The Quiet Ones stereotipno tlačijo v vsakršne podobne vloge), zato pa dodobra prireže njegove kritične osti in s tem močno okrni duh časa ter deluje medlo, nedorečeno in površno. Izvirni (Spielbergov) Poltergeist je nenavadno bogat s pomeni in simbolizmom: komentar pritlehne morale Reaganovega srednjega razreda in satira kapitalističnega dobičkarstva (ki indoktrinirane potrošnike spreminja v pasivne, otopele gledalce), medijski vpliv popkulture (oz. televizije) zlasti na mlajše rodove, maščevanje duhov preteklosti (dobesedno: okostnjaki v omarah) v subtekstu imperialistične kulture ameriških priseljencev do staroselcev (v izvirniku gre za starodavno indijansko grobišče), svarilo o razkroju smisla sodobne nuklearne družine (oz. potreba po afirmaciji vlog njenih članov) v zatohli, opresivni suburbiji, cinični izziv krščanskim arhetipom o zveličanju ter posmrtnem bivanju — in še marsikaj drugega.



V rimejku ni zaznati nič od tega, poleg tega dobesedno v ničemer ne nadgradi družbeno-političnega konteksta ali bistveno aktualizira izkušnje protagonistov. Okej, družina se je v ceneno hišo primorana preseliti zaradi občih tegob gospodarske recesije (oče je ostal brez službe), namesto katodnih televizorjev so zdaj ploščati in liki pač uporabljajo mobilne telefone, to je pa tudi vse.

Igralski nastopi so sicer solidni (Sam Rockwell je vselej zanimiv, četudi bi poldrugo uro bral telefonski imenik), interakcija njihovih priljudnih likov pa dovolj prepričljiva (in Rosemarie DeWitt je sila všečna milf, khm); vendar scenarij trpi za nedoslednostjo, režiser nas neupravičeno straši s predvidljivimi učinki -BU!-, družinska drama je plehko instantna ter sitcomovsko poenostavljena, pretirani CGI je videti plastično in razmeroma neizvirno, epilog pa je prežvečeno klišejski in nenavadno odsekan (nasploh daje montaža vtis okornosti in pomanjkanja domišljije). Film je — kako bi rekel — popolnoma nepotreben in ni (mi) jasno, komu je pravzaprav namenjen. Današnjim cineastičnim rodovom, ki ne poznajo izvirnika? Le zakaj, saj jim ne ponudi praktično ničesar novega ali boljšega. Nasvet: bodisi prvič ali pa sedmič, raje si oglejte prvi Poltergeist (1982) produkcijske naveze Hooper-Spielberg. (Sledili sta mu še dve nadaljevanji, katerih ogled pa ni tako nujen.) Sicer pa bržčas ni bilo pričakovati, da bom ugotovil karkoli drugega.

1 komentar:

  1. Heheh, sem videl, da je že dosegljiv na tistih straneh. Original je kajpak klasika in film, ki je mene kot otroka strašil do kosti. Drži pa, da ga že dolgo nisem videl in, hm, nemara bi bila to dobra ideja. Pa še žena bi se mi spet stisnila v objem.

    Ampak rimejka pa prav gotovo ne bom gledal. Že prej nisem imel (pretiranega) namena, sedaj po tem zapisu ga pa sploh nimam. Verjetno je cel kup boljših žanrskih filmov na trgu v tem hipu.

    OdgovoriIzbriši