24. jul. 2015

Adaptation (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Koncept avto-referenčnega (samonanašajočega se) meta-filma, tj. zgodbe o sami sebi ter satirične analogije o filmski industriji nasploh (za nekatere prezapletenega filma "o vsem in o ničemer"), sicer ni kakšna novost — saj bodisi dramaturško celostno ali pripovedno parcialno sega že v sredino prejšnjega stoletja s kulti kot Wilderjev Bulevar somraka (1950), Powellov Peeping Tom (1960), Godardov Le Mépris (1963), The Holy Mountain (1973) Jodorowskega, več parodij Mela Brooksa, marsikateri film Toma DiCilla, Woodyja Allena, Davida Lyncha in tako naprej. Še nedolgo tega je slavil fantastični Umetnik (2011) Michela Hazanaviciusa, lani pa sijajni Birdman (2014) Alejandra Iñárrituja. Tradicija samih vase zavitih namigov na Hollywood je bogata in živahna; vselej je zanimivo opazovati, s katere plati se je filmski ustvarjalci vedno znova lotevajo.

Kljub temu je po uspešnici Being John Malkovich (1999) drugi skupni projekt režiserja Spika Jonza in scenarista Charlieja Kaufmana (vmes je nastal še Human Nature, kjer pa je Jonze kot producent režijo prepustil Michelu Gondryju) nekaj prav posebnega na filmski lestvici meta-rekurzivnih komičnih dram; saj praktično vse in vsakdo v njem služi kot hudomušen, pronicljiv posmeh samemu sebi.



Namreč: Charlie Kaufman (Confessions of a Dangerous Mind, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, Synecdoche, New York) je bil že sredi devetdesetih let zadolžen za scenaristično priredbo knjige The Orchid Thief pisateljice Susan Orlean v film, ki naj bi ga za studio Columbia Pictures posnel Jonathan Demme. Intimna avtorefleksija avtorice ter biografska zgodba o čudaškem zbiralcu orhidej Johnu Larochu (novinarka Orlean je knjigo napisala kot razširjeno adaptacijo svojega članka Orchid Fever za časnik The New Yorker januarja leta 1995) je Kaufmanu povzročala preglavice in kmalu je trčil ob ustvarjalno blokado; zdelo se mu je, da njen roman skorajda nima artikulirane zgodbe in likov ter bolj kot kaj drugega izraža nostalgično težnjo Orleanove po tem, da bi v življenju okusila vsaj nekaj resnične strasti do česarkoli. Namesto dejanske priredbe je Kaufman napisal scenarij o sebi, kako se muči s priredbo.

V filmu torej spremljamo samega Charlieja Kaufmana (igra ga Nicolas Cage), negotovega čudaka in spolno frustriranega nevrotika, ki sprva ve samo to, česa si nikakor ne želi: plehko generične hollywoodske zgodbe, polne seksa, nasilja, mamil, umorov in avtomobilskih pregonov. Rad bi napisal scenarij o smotru, strasti, lepoti, obsedenosti ter ljubezni, ki bi odražal resnično življenje. Njegov prijazni, sproščeni brat dvojček Donald (takisto Cage) ga pri tem podpira in v njem vidi pripovednega genija; dasiravno se sam po bratovem vzoru loteva povsem drugačnega scenarija — čistokrvnega trilerja (menda nekakšne "mešanice filmov Ko jagenjčki obmolknejo in Psiho"), upoštevajoč pripovedne zapovedi hollywoodskega scenarističnega guruja Roberta McKeeja (Brian Cox). Jasno, da Donaldov pisateljski umotvor v Hollywoodu pade na plodna tla in scenarističnemu začetniku se obeta šestmestni honorar — medtem ko se pomilovanja vredni Charlie nikakor ne more odločiti, katero smer naj bi ubral. Njegova osebna doživetja se začnejo čedalje bolj prepletati s pisateljsko fikcijo Susan Orlean (Meryl Streep) ter njenim odnosom z ekscentričnim botanikom Larochem (Chris Cooper) in nenadoma se Kaufman znajde sredi lastnega scenarija, ki skozi prvoosebno literarno-filmsko izkušnjo sproti piše sam sebe. Nazadnje se njegova adaptacija (beseda ima dvojni pomen in namiguje tudi na prilagajanje hollywoodskim vzorcem in stereotipom) izpridi prav v tisto, čemur se že ves čas izogiba: pripoved o mamilih, prešuštvu in akcijskih pregonih ter klišejsko moralno preobrazbo likov z dvojno osebnostjo, ki naposled doživijo nekakšen eksistencialni uvid.



Kot da ta sama vase zamotana zanka še ni dovolj, se Kaufman metafilmsko znajde v zakulisju snemanja Johna Malkovicha, obstoj njegovega brata dvojčka do konca ostane nepojasnjena, dvoumna uganka (resnični Kaufman seveda nima brata), v eni svojih najboljših predstav nasploh (oskarjevska nominacija) pa ga upodobi nihče drug kot Nic Cage, smešno brezizrazni in živčnih tikov polni kvazi-glumač v plehkih akcijskih spektaklih brez prave vsebine. Je lahko vse skupaj še bolj meta-cinično in samo-referenčno?

Ob mučnih dilemah scenaristov in oportunističnih pričakovanjih hollywoodske industrije (ter nadrealističnim prepletom avtorjeve psihosocialne stvarnosti in filmske fikcije, v katerem junakov proces pisanja scenarija nazadnje postane sáma vsebina filma, ki ga pravkar gledamo) se je satirično mudil že sijajni Barton Fink (1991) bratov Coen in še kateri celovečerec — a kaže, da Jonze in Kaufman merita še nekoliko dlje: k malone psihoanalitični dekonstrukciji lastnih zablod in zgrešene percepcije vloge samih akterjev v filmski industriji. Pod črto pa nazadnje kajpak ciljata predvsem na substančno, strukturno in tematsko izpraznjenost hollywoodskega tekočega traku, iz katerega so vse bolj izčrpani vsakršna strast, biološka avtentičnost ter verodostojnost njegovih likov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar