30. jul. 2015

Far from the Madding Crowd (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Da je klasični angleški roman Daleč od ponorelega sveta iz leta 1874 najbolj znana in priljubljena povest viktorijanskega pisca Thomasa Hardyja (1840—1929), nakazuje že dejstvo, da gre pri danskem režiserju Thomasu Vinterbergu — samo v celovečerni obliki, če ne štejemo vseh gledaliških in drugih uprizoritev — za nič manj kot po vrsti njeno četrto istoimensko priredbo. Prvič je bila knjižna zgodba adaptirana že v nemi drami leta 1915, drugič v projektu Johna Schlesingerja leta 1967 in tretjič v televizijskem filmu leta 1998. (Če pri tem ne štejemo komedije Stephena Frearsa Tamara Drewe iz leta 2010, zasnovane na istoimenskem stripu oziroma sodobni grafični predelavi taistega romana.) Slavni britanski post-romantični realist je sicer v poznejšo filmsko priredbo prispeval še svoje romane Pod greenwoodskim drevesom (Under the Greenwood Tree) iz leta 1872, Vrnitev v domači kraj (The Return of the Native) iz leta 1878, Casterbriški župan (The Mayor of Casterbridge) iz leta 1886, Čista ženska: Tess iz rodovine d'Urbervillov (Tess of the d'Urbervilles) iz leta 1891, Temno srce (Jude the Obscure) iz leta 1895 in še marsikaj. V maniri svojih sodobnikov (ter pod vplivom Wordswortha in Dickensa) se je Hardy posvečal kritičnemu prerezu viktorijanske družbe ter seciranju socialnih in razrednih razlik, s poudarkom na razkroju idiličnega angleškega podeželja in njegove tradicije.



Vinterberg (Festen, Submarino, Jagten) torej prinaša zgodbo o odločni, emancipirani in izobraženi mladi dami Bathshebi Everdene (Carey Mulligan), ki po umrlem stricu nepričakovano podeduje veliko poljedelsko posestvo in katere življenjska pot se zanimivo prepleta s tisto poštenega, plemenitega kmečkega pomočnika ter pastirja Gabriela Oaka (Matthias Schoenaerts); dasiravno jo nepremišljenost, strast in izzivi usode ženejo mimo občudovanja ter vztrajnega snubljenja premožnega veleposestnika Williama Boldwooda (Michael Sheen) do kratkotrajne ter vnaprej obsojene poroke z mladim gardistom, nespametnim in egoističnim narednikom Francisom Troyem (Tom Sturridge). Batsheba si pravzaprav ne želi moža, ki bi mu bila pokorna in bi sčasoma zavrl njeno tako cenjeno neodvisnost — a prav v Oakovi dolgoletni lojalnosti, osebnostni integriteti in moralni trdnosti sčasoma spoznava sorodno dušo, brez katere si ne zna več predstavljati izpolnjenega življenja ženske, med drugim odgovorne za prihodnost posestva in njegovih delavcev.

Kar pri Vinterbergovi interpretaciji (po scenariju Davida Nichollsa) najprej pade v oči, je čudovita zunanja podoba, ki v nevpadljivo živopisani scenografiji in sijajni kostumografiji, s kristalnimi barvnimi filtri kamere Charlotte Bruus Christensen ter glasbeno podlago Craiga Armstronga (pa tudi zanesljivo montažo Claire Simpson), pričara toplo romantično vzdušje; kar bržčas posnema Hardyjev literarni ton in daje njegovim likom pridih nekakšne nadzemske brezčasnosti. Da vendarle deluje stvarno in avtentično, poskrbijo dobro artikulirani liki in brezhibni igralski nastopi, ki jih je pravi užitek gledati (razen vselej odlične Mulliganove v osrednji vlogi prepriča tudi vedno zanimivi Sheen, dočim me Schoenaerts in Sturridge osebno nista tako zelo navdušila); kadri se v pogostih bližnjih posnetkih mudijo ob njihovih ne pretiranih in zato pristnih manierizmih, čustvenih odzivih, vzajemni dinamiki ter ponotranjenju etičnih in človeških vrlin, ki jih poosebljajo. Delujejo skoraj kot arhetipske, odvečnih karakternih odtenkov okleščene in stilizirane figure, katerih interakcija izpoveduje duh nekega časa, iskanje sreče, zorenje osebnega nazora in naključno prečesavanje eksistenčnih okljukov viktorijanske dobe.

Svetopisemska referenca: čedno Bathshebo oz. Batšébo je v hebrejski stari zavezi (druga Samuelova knjiga, 11. poglavje) zapeljal judovski kralj David, da je z njim zanosila, potem pa je z zvijačo na bojišču poskrbel za smrt njenega moža, Hetejca Urijája. Po končanem obdobju žalovanja za padlim soprogom jo je David vzel za ženo in Batšéba je rodila njunega sina, vendar je bil bog ob Davidovi pregrešnosti jezen in užaljen; otrok je kljub kraljevim molitvam in prošnjam za odpuščanje kmalu zbolel ter umrl. David je zato še enkrat zaplodil potomca in tokrat je kraljica Batšéba rodila zdravega, krepkega sina: vladarjevega naslednika, prihodnjega kralja Salomona. [Vir: 2 Samuel 11]


Druga stvar, ki jo je zaznati, je nenavadno časovno preskakovanje in dramaturške bližnjice — kjer se dogodki, ki bi se realno morali odviti v nekoliko daljšem obdobju, vrstijo čudaško hitro ter brez pripovednega drobnjakarstva. Razen tega se liki zaljubljajo na prvi pogled in so poročeni (ali mrtvi ali pogrešani) že v naslednjem hipu, njihova motivacija pa je večkrat pristranska ali smešno premočrtna, skorajda infantilna — a tudi to gre najbrž pripisati literarni svobodi. (Napeljuje tudi na misel, da gre v Hardyjevi zgodbi morda iskati simbolne freudovske motive in transakcijsko-analitične pomene.) Po eni strani je tak poenostavljen in okrnjen pristop nujen, če naj bo viktorijanska epopeja prikazana v še gledljivi minutaži (priljubljena različica iz leta 1967 z Julie Christie se ponaša s skoraj triurno dolžino), zdolgočaseni gledalec pa nima podcenjujočega občutka, da mu pripoved razvlečeno vsiljuje vsako knjižno podrobnost. Četudi je zgodba vseeno razumljiva, se po drugi plati pri tem izgubi marsikateri značajski detajl in dramaturška kontinuiteta, predvsem pa čustveni naboj, potreben za poistovetljivost protagonistov.

Pod črto (zlasti za ogled v dvoje) prijetna, polnovredna, romantična kostumska drama z dobrimi glumaškimi predstavami bo navdušila predvsem okorele ljubitelje tovrstnega žanra (in oboževalce čedne Carey Mulligan); z več kot solidnim tehničnim in kratkočasnim pripovednim vidikom pa morda predstavlja tudi novo smer pri nekoliko drugačni, sveži filmski adaptaciji klasičnih romanov.

2 komentarja:

  1. Thomas Vinterberg, I'm in. :)
    Kostumska drama je pri meni nekje na repu priljubljenosti, vendar tu imamo odlično zasedbo, odličnega režiserja in zdaj še tvojo visoko oceno.
    Že ta vikend na sporedu, pa še žena bo zadovoljna, ker končno gledava nekaj po njenem okusu. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Pri meni je bilo zelo podobno. :) Ampak moram priznat: mi za spremembo kar paše kostumska drama, če je kvalitetna.

    OdgovoriIzbriši