31. jul. 2015

Insidious: Chapter 3 (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Seveda me ni imelo, da bi si ogledal še tretji del srhljive franšize Zakleti (Insidious) stalne naveze režiserja Jamesa Wana, scenarista Leigha Whannella in producenta Orena Pelija. Prvič, ker je bilo že drugo poglavje iz leta 2013 nategunska, oportunistična blagajniška molža uspešnega izvirnika iz leta 2010, brez vsaj približno enakega ustvarjalnega navdiha, izvirnosti ali dramaturške zaokroženosti. Drugič, ker je sicer inovativni Wan tokrat prepustil režijo kolegu Whannellu (ki doslej ni režiral še ničesar) in glede tega sem imel precej slab občutek. Tretjič, ker gre v skladu s sodobnimi pop-trendi — juhej! — menda za prequel (kaj pa drugega) in v zvezi s temi so slabi občutki praviloma kar upravičeni. A potem sem (v svoji naivnosti) naletel na več razmeroma pozitivnih, sumljivo prizanesljivih mnenj spletnih kritikov, ki jim gre ponavadi zaupati; ocene različnih internetnih agregatov so bile obetavne, Gnili paradižniki so mu namenili dobro šestico, celo Chris Stuckmann se je nad filmom zmerno navduševal — in že sem se razveselil, da se pa nemara tokrat motim. Kaj pa jaz vem, pravzaprav, a ne.

No, nisem se zmotil. Film je nesmiseln, nepotreben, plesniv košček jakovega govna, ob katerem sem žal — ne prvič in verjetno tudi ne zadnjič — vrgel stran poldrugo uro svojega življenja. Naj me pride kdo odrešit muk in krepko brcnit v gonade, prosim.



Prvič, tretje poglavje nima takorekoč nikakršne vsebinske, tematske ali vsaj vizualno-slogovne zveze s prejšnjima deloma. Da ga označujejo za prednadaljevanje taiste zgodbe, je navaden marketinški bulšit. Ne le, da se zamenjava režiserja krepko pozna pri strašljivi mizansceni (ki je ni), snemalnih prijemih s širokimi koti in groteskno izkrivljeno perspektivo (ki je ni) ter spretnim stopnjevanjem napetosti, ki ne bi temeljilo zgolj na neumestnem strašenju s trenutki -BU!- v glasni spremljavi nenadnih zvokov (uganite sami), temveč se film tudi pripovedno obnaša povsem drugače od predhodnikov: amatersko, duhamorno in brez posluha za dramaturški ritem ali časovno sosledje. Edini vezni člen s franšizo, če ne štejemo kratke pojave izganjalca duhov Carla (Steve Coulter), so priletna spiritistka Elise (Lin Shaye) in njena dva debilna asistenta; edina prava pretveza za koncept prequela pa zgodba o tem, kako se je čudaška trojica spoznala (in še ta je povsem banalna). Pripoved sicer poskrbi za vpeljavo srhljive prikazni starke v črnem pajčolanu, ki Elise streže po življenju — vendar pusti gledalce na cedilu, saj o njej ali vzrokih za njen morilski srd ne pove ničesar (razen zamere, ker je Elise nekoč že pregnala zlobnega duha iz neke družine). Vse drugo je čisti strel v koleno: namesto razmeroma zanimivega igralskega para Patricka Wilsona in Rose Byrne (z dobrodošlim nastopom Barbare Hershey) so tukaj katatonični sitcomovski oče Dermot Mulroney, njegova generična, hipne pozabe vredna najstniška hči Stefanie Scott (ta ima še mlajšega brata, a je v filmu po nepotrebnem, saj nima nikakršne vloge) in nekaj drugih stranskih likov, ki pa sem jih pozabil že med ogledom.



Drugič, scenarij je tako plehek, razvodenel in poln izrabljenih klišejev, da bi film zlahka naslovili 'Še ena stokrat videna štorija o zlobnih duhovih'. Zanimivo sposobnost astralne projekcije iz prvega dela nadomesti prežvečen, plitev žanrski vzorec o pokojnikih, ki bi bili pač raje živi. Družinska enostarševska disfunkcionalnost, brihtna in k nadnaravnim pojavom nagnjena najstnica, stranski učinki njenega poskusa, da bi komunicirala z umrlo materjo (iz onstranstva se pri tem nanjo prilepi zlobni duh s kisikovo masko, ki v realnem svetu pušča krvave odtise bosih podplatov), v samoti živeča izganjalka duhov, ki je prisegla, da tega nevarnega poklica ne bo več opravljala (a se potem vendarle usmili prijaznega dekleta), spiritistične seanse z domišljijskimi izleti v temačno onstranstvo (od koder je treba pripeljati nazaj dušo obsedenega), malce materinske patetike in absurdne čustvene navezanosti zlobneža ter naposled vnovično zbližanje odtujene, žalujoče družine — bla bla bla — mislim, koliko stereotipov lahko še prenese tovrsten umotvor? Saj res, gre za PG-13, ne pozabimo. Dodajmo še neumno komično razbremenitev v obliki otročjega fizičnega obračuna med Elise in starko v črnem (This is how you die. —Not today, it isn't. Come on, bitch.), iz nadaljevanja Poltergeist II: The Other Side (1986) skopiran motiv ljubečega duha svojca, ki iz onstranstva posreduje pri vrnitvi ugrabljenega v svet živih, kopico pripovednih nedoslednosti in slepih ulic ter popolno odsotnost kakršnekoli razlage o razlogih, motivih, okoliščinah ali vzročnih zvezah, ki naj bi pripeljali do vsega skupaj. Celo o glavnem antagonistu, ki je — tako kot tudi sam film — bolj dolgočasen kakor strašljiv, ne izvemo nič, nada, zip.

As for those who don't care for this sort of thing in the first place, it is nonetheless worth their while to see one of these movies, at least once, in a packed theater. The fans are a hoot, shrieking at the slightest provocation and chastising the characters onscreen ("Why would you do that?"). And they laugh, a lot. "Insidious: Chapter 3" is almost more a spoof of a classic like "The Exorcist" than it is an homage. It's not scary horror, it's silly horror, and the audience is in on the joke. —Kerry Lengel, The Republic AzCentral

Tretjič, film z razmeroma skromnim proračunom 10 milijonov je do tega trenutka v kinodvoranah več kot podeseteril to vsoto. Jaz tega preprosto ne razumem več. No ja, če smo odkriti: saj ne, da bi bilo v resnici sploh treba kaj razumeti. Finančno najuspešnejši filmi dandanes so torej trapasta, butastim najstnikom namenjena (tretja ali četrta ali sedma) nadaljevanja brezmožganskih franšiz z le še več iste, mlačne juhe; docela neizvirne, predvidljive, poenostavljene, politično korektne zgodbe brez vsakršnega značaja.

3 komentarji:

  1. Potemtakem je bolje, da ga takoj posljem v vecna lovisca.

    OdgovoriIzbriši
  2. Torej film kar takoj pošljem na večna lovišča?

    OdgovoriIzbriši
  3. Da. Še zaradi golega principa, da naj bi si "ga ogledal samo zato, ker si videl prva dva dela", je brez veze, ker je ta tako zelo drugačen -- v negativnem smislu besede.

    OdgovoriIzbriši