14. jul. 2015

Jurassic World (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Daljnega leta 1993 je Steven Spielberg v Jurskem parku obudil orjaške starodavne zobate pošasti — in s polnovrednim občutkom za družinsko filmsko zabavo zadel žebljico na glavico. Po romanu slavnega pisca Michaela Crichtona posneta akcijska dinozavrščina s proračunom 63 milijonov in skupnim zaslužkom več kot milijardo dolarjev predstavlja njegov peti najuspešnejši režijski projekt v karieri. Če kot tozadevno merilo (razen razmerja med produkcijskimi sredstvi in prihodki v kinodvoranah) normalizirano upoštevamo še kritiško oceno Gnilih paradižnikov in priljubljenost pri občinstvu, so na tej lestvici Bližnja srečanja tretje vrste (1977) na četrtem, Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom (1981) na tretjem, Žrelo (1975) na drugem ter Vesoljček E.T. (1982) na prvem mestu.

Jurskemu parku (1993) sta sledili še nadaljevanji Izgubljeni svet (1997) in Jurski park 3 (2001), ki pa v nobenem pogledu (kajpak) nista bili tako prelomni kot prvi film; zlasti tretji v režiji Joeja Johnstona (z oskarjem nagrajenega mojstra posebnih učinkov pri Indiani Jonesu) med gledalstvom na splošno uživa bolj klavrn status. In da se razumemo: celotna franšiza je z oznako PG-13 seveda namenjena predvsem otroškemu občinstvu (ne, dinozavri pač niso stvar za odrasle, kar sprijaznite se), a je vsaj njen prvi del tudi vsebinsko in tematsko posrečeno uravnotežil satiro zabaviščne industrije, žuganje okoljski odgovornosti človeka in svarilo pred kaotičnim povračilom bio-tehnologije — medtem ko so vsi naslednji zgolj oportunistično kovali železo dobička v kinodvoranah.



No ja, nič novega. Žal je — celih dvaindvajset let po prvem Jurašiču — tudi v tem primeru bolj ali manj enako. Jurski svet podira rekorde profitabilnosti in se uvršča med najbolj gledane spektakle zadnjega leta; je sorazmerno najuspešnejši celovečerec v celotni dinozavrski franšizi in v tem trenutku celo peti najdobičkonosnejši film vseh časov (za Avatarjem, Titanicom, Maščevalci ter sedmim delom Hitrih in drznih). Svašta. Glede na obče stanje (duha) v filmski industriji (me) ta rezultat seveda ne čudi.
Okej, novi Jurski park resda ni tako revolucionaren in prelomen kot je bil Spielbergov original iz začetka devetdesetih, je pa jebeno dober monster movie, če veste kaj mislim. [...] Akcija je, kot sem že dejal, vrhunska, poleg tega pa gledalec dobi še nekaj presenetljivo čustvenih momentov, ki se prepričljibo zlijejo s posebnimi efekti in ujamejo staro dobro špuro Stevena Spielberga. Hitchcockov The Birds moment je seveda poglavje zase, dinozaverske pošasti pa so nore bolj kot kdajkoli prej. Četri Jurski park je slabši od prvega, enako dober kot drugi in dosti boljši od tretjega. Nujen ogled. Takoj. —Iztok

Režiser Colin Trevorrow, ki je s svojim prejšnjim projektom Safety Not Guaranteed (2012) prikazal sijajno nepretenciozen, neodvisni mali biser poistovetljive karakterne komedije in cineastične nekonvencionalnosti, tokrat z zgodbo Ricka Jaffe in Amande Silver (menda je scenarij nastal v borih treh tednih) ne prinaša popolnoma nič novega; pač pa le dobre stare otročarije Štefana Špilberga. Ta se je (kot big kahuna tvrdke Amblin Entertainment) k projektu namreč prislinil v vlogi izvršnega producenta in posebnega svetovalca. Ne gre le za tipične freudovske travme razbitih družin in odsotnih očetov, ki ga mučijo že od Vesoljčka E.T. dalje, temveč za neumestne infantilizme, pripovedne nedoslednosti in zanj značilne motive pravljičnih hi-tech napravic (beri: samopremikajoče se steklene giroskopske potovalne krogle), ki so vsaj odraslemu občinstvu pokvarili že nekaj sicer solidnih filmov (kreh-Posebno-poročilo-kreh). A to je pač Spielberg: izgubljeni primer in večni otročaj.

Ko končno poženemo v višjo prestavo, so rezultati — mešani. Na eni strani so čudovito koreografirani prizori jate prazgodovinskih ptic roparic ali pa safarija v futurističnem krožnem vozilu, ki opravičujejo status Jurskega sveta kot nesporne uspešnice letošnjega poletja. Po drugi plati pa so tu računalniško zgenerirana, dvodimenzionalna džungelska ozadja in precej očitno zmanipulirani prizori, v katerih so dinozavri v dejanski interakciji z živimi igralci. [...] Jurski svet je najboljši v segmentih, v katerih si ne dela utvar o svojem statusu "popkorn" poletnega spektakla in se veselo prepusti samoreferenčni ironiji in plačanemu oglaševanju (v parku so seveda izpostave vseh mogočih franšiznih restavracij). Takrat je, tako kot njegov generični superjunak Chris Pratt, simpatičen, čeprav površinski in na trenutke butast. —Ana Jurc


Nič ne rečem, film je sila kratkočasen, tehnični plati (plastično podprti s CGI učinki) in kinematografiji (John Schwartzman) pa ni mogoče prav veliko očitati; le zgodba je tako plitva, predvidljiva, premočrtna in formulaična, da se človeku kislo spahuje še lep čas po ogledu. Odtujena brata, ki se v pradavninskem tematskem parku znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času (kot že kdaj prej); slaboritni nekdanji marinec (Chris Pratt), ki mora s svojimi posebej izurjenimi velociraptorji reševati dan, potem ko stvari uidejo nadzoru in drek zadene ventilator (kot vedno v tovrstnih filmih); seksi upravnica parka in njegova nespretna asistentka po sili razmer (Bryce Dallas Howard) oz. vroča filmska vaba za najstniško fantovsko publiko (bling bling); klišejsko pohlepni vojni dobičkarji (Vincent D'Onofrio), ki bi ubijalske živali radi izkoristili kot orožje (ne ga srat); in še nekaj hitro pozabljivih likov, med katerimi večino (a ne preveč nazorno) pohrustajo dinozavri. V naivnem hvalospevu politični korektnosti nazadnje pak zmagajo bratska sloga, instantna romanca, zdravorazumska človeška čud in kaotična prvinskost neukrotljive narave — kar skupaj z begom častihlepnega znanstvenika (B. D. Wong) obenem pomeni tudi konceptualni nastavek za (že predvideno) nadaljevanje dinozavrske jeremijade.

Je torej kaj, česar še nismo videli (ali ne razkrije že napovednik)? Seveda: velikanski vodni dinozaver (ki poskrbi za epilog), v laboratoriju ustvarjeni morilski hibrid (z atrakcijo, ki naj bi bila "še večja" in "grozljivejša", nemara namigujejo na pričakovanja občinstva ter zahteve producentov današnjih filmskih uspešnic), tiste debilne premikajoče se steklene krogle in prgišče referenc na prejšnje filme. Zeh. "Ne, kul je," bi se pridušal naš objestni devetletnik. "A gremo po filmu še na en masten šitburger? "

1 komentar:

  1. Dokler se film ne razživi še pričakuješ nekaj, potem po nekaj minutah se film ugasne in posvetimo se čemurkoli drugemu. Če bi rad občudoval dinozavre vseh vrst bo verjetno kak dokumentarec bolj na mestu.
    Zakaj niso iz tega kaosa prešli na komedijo res ne vem. Zadeva je tipa "tropic thunder" in bi kakšni komični vložki otrokom v kinodvoranah zagotovo prišli prav. Broške vsem, ki so pogledali cel film huraa!

    OdgovoriIzbriši