26. jul. 2015

Stung (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Za filmsko sprostitev in odmik od pretencioznih hollywoodskih spektaklov ter neskončnih superjunaških franšiz včasih prija ogled cenene, drugorazredne (komične) grozljivke. Kdor pozna zgodnje umotvore Sama Raimija ali Petra Jacksona, natanko ve, o čem govorim: smešno pretirana splatter-horror scena z gnusnimi izločki in naravnost absurdnim nasiljem, pospremljena z grotesknimi liki ter komično stereotipnostjo. V teh garažnih B-filmskih projektih je pač nekaj fetišistično privlačnega in izprijeno zabavnega; možnost, da se ob očitni improvizacijski kreativnosti režimo trapastim pripetljajem, gumijasti prostetiki in burleskni dekonstrukciji človeških teles.



Prvi celovečerni projekt mojstra za posebne učinke Bennija Dieza (med drugim tudi pri von Trierjevi Melanholiji) po scenariju nekega Adama Arestyja je na prvi pogled film tega kova. Vrtna zabava pred staro, odmaknjeno podeželsko vilo se sprevrže v klavnico, potem ko goste napadejo nenavadno velike mutirane ose (posledica rastnega hormona v gnojilu posevkov v rastlinjaku). Nerodni natakar Paul (Matt O'Leary), ki se zaman trudi vzbuditi pozornost svoje zadrte šefinje in mične lastnice majhnega podjetja za catering Julie (Jessica Cook), se mora po sili razmer spremeniti v slaboritneža, ki bo herojsko reševal lastno kožo in tisto svojih sotrpinov. Problem je namreč ta, da pik napadalnega mrčesa povzroči gnusno preobrazbo žrtve v orjaški insekt, ki se po alienovsko pregrize iz nesrečnikovega korpusa (ni naključje, da zapitega župana na zabavi zaigra nihče drug kot Lance Henriksen), in kolonija pošastnih velikanskih os začne kmalu marljivo izdelovati gnezdo na podstrešju razpadajočega dvorca. V klet se zateče skupina preživelih, vendar so obenem brez telefonske povezave in odrezani od sveta. Naj skušajo pobegniti iz oblegane utrdbe ali nemočno čakajo na kakršnokoli rešitev?

I know drinking on the job is a big no-no. But when people start losing their limbs and their eyeballs pop out of their face, ... I just, I find it ... needed. —Hmm. Well, I'd say we're off the clock.



Mestoma dokaj zabaven film, ki mu gre neprepričljivi CGI in animatronske učinke (berlinske tvrdke Design Of Illusion) sicer zlahka odpustiti, pestita dve večji težavi: scenarij in režija. Zgodbo prepreda neenakomeren tempo in večkrat ne ve prav dobro, kaj naj počne z liki — ki se trudijo z duhovičenjem in pričakovano zajedljivimi opazkami, a jim nekako ne uspeva vzbujati posebnega sočutja ter simpatij. (Hipna preobrazba razmeroma simpatičnega lenuha Paula iz nedoraslega bedaka v neustrašnega akcijskega junaka k temu ne pripomore najbolj.) Predvsem pa se Diezu pozna neizkušenost pri usmerjanju protagonistov in razpletanju dramaturgije, ki se več kot enkrat znajde v dolgočasnem prostem teku ali pa ubira neupravičene pripovedne bližnjice — kar ob nerodni montaži vnovič opozori na pomanjkljivosti scenarija, ki je preprosto nezanimiv, neizviren in brez karakterne širine. Pogrešiti gre zlasti pretanjeno ravnovesje med samo-parodičnostjo in zabavno resnobnostjo, ki je v devetdesetih duhovito zaznamovalo žanrske kulte s pošastmi tipa Tremors (1990), Arachnophobia (1990) ali Lake Placid (1999). Še bolj moteče je, da se film sicer zgleduje pri starejših bratih, a si prizadeva biti večji in kompleksnejši od svojega dometa (zaznati je težnje po nekakšni dramski globini in trudi se s stereotipno romanco); vendar prav zato sproti izgublja na elementu zabavne, obešenjaške grotesknosti — če že kakšno pomenljivejšo satiro v njem zaman iščemo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar