21. avg. 2015

Dark Places (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ni me pritegnilo obetavno ime ustvarjalcev; mladi francoski režiser Gilles Paquet-Brenner je sicer zaslužen za filme Les jolies choses (2001), Elle s'appelait Sarah (2010) in še kakšnega, vendar ne poznam nobenega od teh — a vidim, da rad izbira zveneča imena zlasti med igralkami. Še manj sem se vznemiril ob dejstvu, da gre za priredbo kriminalnega romana Temni kraji ameriške pisateljice Gillian Flynn, torej avtorice intrigantne knjižne zgodbe Ni je več, ki jo je po njenem scenariju slavni David Fincher lani priredil v odmevni psihotriler Gone Girl (2014). Kljub nedvomni obrtniški spretnosti starega mačka Fincherja me — roko na srce — tisti film ni pretirano navdušil; še najbolj omembe vreden dejavnik se mi je zdel igralski nastop Rosamund Pike. (Še se morda kdo sprašuje: aha, Ben Affleck mi kot glumač neznosno smrdi.) Najšibkejši člen projekta sem videl predvsem v scenariju, ki se je od obetavne zasnove zapletal v čedalje bolj nekonsistentno pripovedno štreno ter čudaške odločitve in nelogična dejanja likov — nazadnje pa v želodcu pustil nelagodno mešane občutke nečesa, kar ni ne tič ne miš.

Tokrat me je k ogledu spodbudilo tisto, kar kot promocijska češnja na sladkobni torti v kinodvorane sicer vabi lahkoverno, nezahtevno gledalstvo: dopadljiva igralska zasedba. Kako sem plehek in naiven.

Glavna akterka pripovedi je trideset in nekaj letna Libby Day, ženska, ki od otroštva živi v senci tragičnega dogodka, ki se je zgodil pred skoraj tridesetimi leti. Libby je edina preživela masaker, v katerem so bile ubite njena mati in dve sestri. Oblasti so za zločin okrivile njenega starejšega brata Bena, ki je v času zločina imel 16 let, pri dokazovanju krivde in kasnejši obsodbi je pričanje njegove takrat 7-letne sestre imelo ključno vlogo. V času zločina je v ruralnem Kansasu, pa tudi širše, na oblikovanje javnega mnenja in vsesplošnega vzdušja močno vplival strah pred satanističnimi kulti, cerkev in mediji pa so z združenimi močmi sprožili pravo paranojo. Ben si s svojim videzom, stilom oblačenja, glasbo, ki jo je poslušal in uporniškim simpatiziranjem s hudičem ni naredil usluge in v takšnem ozračju je njegova krivda v očeh večine delovala skoraj samoumevno. Libby je praktično celo življenje živela od različnih donacij, plačanih intervjujev in prodaje avtorskih pravic za knjigo, toda zločin je počasi tonil v pozabo, stanje na njenem računu se je bližalo redečim številkam. Zato je tudi sprejela ponudbo nekega kluba, ki raziskuje ozadja odmevnih zločinov in tako nevede sprožila sosledje dogodkov, ki bodo razkrili, kaj se je zares zgodilo tiste usodne noči. —Goodfella

Igralski par Charlize Theron in Nicholas Hoult se mi je v Millerjevi visokooktanski, post-apokaliptični akcijadi Pobesneli Max: Cesta besa (2015) namreč zdel odličen, usklajen in sila prepričljiv; pa sem si rekel, ni vrag, da se čedna Južnoafričanka in simpatični mladi Anglež tudi tukaj ne bi solidno odrezala. No, nista se.

Prvič: ne samo, da Chloë Grace Moretz ne odrašča ravno v očem prijazno deklino, temveč se tudi kot igralka posebej ne razvija. Zadnje čase prav dolgočasno stopiclja po stereotipnih, slabo izbranih stranskih vlogah travmatiziranih in/ali nevrotičnih čudakinj; še malo, pa bo naslednja Juliette Lewis. Drugič: tudi prelestna Charlize (ki je s svojo čutno ženstvenostjo močno popestrila celo vloge kot tista v Sneguljčici in lovcu) ne zmore karakternih čudežev, če ji površen, nedodelan scenarij s trivialnimi dialogi ne omogoča osnovne ekspozicije in razvojnega loka filmskega lika. (Izključno za hec priporočam kavbojsko burlesko Kako ne umreti na Zahodu izpod prstov debilnega Setha MacFarlana.) Nezaupljiva, zafrustrirana južnjakinja s čepico, nepriljudnim obnašanjem in večnim čikom v ustih ni ravno tisto, kar si predstavljam v zgodbi, ki naj bi raziskovala njene najgloblje otroške strahove ter temelji na dvoumnosti zornega kota in zavajanju gledalca.
Charlize Theron je po neprepričljivih predstavah v Mad Maxu in Snow White and the Huntsman spet v odlični formi kot čustveno zjebana in labilna Libby Day, ki so ji kot deklici pred očmi zaklali in pobili familijo. Ko smo že pri odličnih formah, tudi Christina Hendricks je kot njena mami zelo dobra, tudi Chloe Grace Moretz je kot punca njenega brata, ki ga obtožijo za umore, več kot izvrstna. Igralska ekipa torej več kot štima. —Iztok



A največja težava je vnovič scenarij: od razmeroma dobro napeljane zasnove nas z razvlečenimi zavoji nenehnih časovnih preskokov vodi k epilogu, ki ne bi mogel biti bolj neprepričljiv, nedosleden in neumesten. (Nehote sem se spomnil na Klic v sili s čokoladno gazelo Halle Berry.) Namesto psiho-socialnega nauka in kulturnega svarila o predsodkih ter moralnih luknjah (s satiričnim poudarkom na množični histeriji zoper satanistične kulte v osemdesetih) nas čaka banalna, mlačna zgodba o obžalovanju, tragičnih napakah otrok in nerazumnih odločitvah njihovih staršev — ki z nekaterimi bizarnimi ukrepi protagonistov zunaj vsakršnega stvarnega konteksta (ki naj bi z nepričakovanimi zasuki "šokirali" publiko, a jo kvečjemu zmedejo) dokončno porušijo še zadnji košček cineastične kredibilnosti.

Pravzaprav je vse povedal že kolega s Filmskega kotička.

Ni komentarjev:

Objavite komentar