3. avg. 2015

Dark Was the Night (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kar je novo, vendarle ni vselej (tako) slabo; in vesel sem, ko naletim na film, pri katerem se dvom izkaže za zgrešenega (ter tako predstavlja izjemo, ki potrjuje pravilo). Taki primerki mi vračajo vero v sodobne režiserje in neodvisno kinematografijo ter pričajo o tem, da je še vedno moč posneti soliden film tudi znotraj (pod)žanra, ki je že zasičen z vsemi mogočimi variacijami na temo.

Kar zadeva slednjo: pri šele drugem celovečercu režiserja Jacka Hellerja, ki se je v zadnjem ducatu let angažiral predvsem kot producent, gre za svojčas priljubljeno zvrst B-filma creature feature oziroma zgodbo o junakih, ki se na neki točki soočijo s pošastnim, nečloveškim bitjem. Tematsko in konceptualno torej nič prelomnega ali kakorkoli drugačnega. Tisto, kar gre poudariti in me posebej veseli, je vsebinski, slogovni in tematski retro-trend novodobne renesanse, ki se uveljavlja med neodvisno žanrsko produkcijo in v katerem so nekateri mladi režiserji (Adam Wingard, Ti West, Alexandre Bustillo, Scott Derrickson, James Wan, Jim Mickle) očitno našli uspešen recept za grozljivke: žlahten občutek za filmsko nostalgijo ter obuditev tehnikalij iz preteklosti, z dramaturškim poudarkom na likih in pripovednem kontekstu (večkrat tudi na simbolni ali arhetipski ravni). Filmski ustvarjalci torej po načelu "manj je več" razmišljajo podobno kot njihovi predhodniki v sedemdesetih in osemdesetih, ko anemični digitalni učinki in trapasta eksplicitnost še nista povsem zasenčila zgodbe (ki je danes itak skorajda ni več), režiserji pa so po navdihu improvizirano, obrtniško delali s tistim, kar je bilo pač na voljo. Rezultati so bili — v veliko večji meri kot danes — odlični in predvsem trajnejši.



Morilska kreatura v tokratnem filmu je "windiga", starodavna legenda med ameriškimi staroselci (navdih zanjo so bile tudi "hudičeve stopinje" v angleškem južnem Devonu ter podoben pojav "jerseyjskega vraga" čez lužo); krvoločno dvonogo bitje s parklji, ki iz drevesnih krošenj preži na živino in ljudi ter za seboj v tleh pušča nenavadne, tridelne stopinje. A to ni bistvo in poudarek Hellerjeve zgodbe (ki s podobnim naslovom morda namiguje tudi na posrečeno Sladovo vampirščino 30 Days of Night); osredotoča se na odmaknjeno gozdarsko mestece ter odzive njegovega prebivalstva na čudne odtise in nepojasnjene dogodke. Preiskujeta jih lokalni šerif Paul Shields (Kevin Durand), ki žaluje za nedavno po nesreči umrlim mlajšim sinom, in njegov zvesti pomočnik Donny Saunders (Lukas Haas), ki se je v podeželsko zakotje pred kratkim priselil iz New Yorka. Šerif je od hromeče žalosti otopel in komajda sposoben službe varuha zakona; z ženo živita ločeno ter izmenično skrbita za drugega sina, ki se sprašuje, zakaj sta se njegova starša po smrti bratca tako spremenila. Paul za dogodek krivi sebe, čeprav je šlo za tragično naključje; in zdi se, da je njegov prijazni, mirni pomočnik Saunders edini, ki ga razume in podpira. Očitno je tudi za njim težavna družinska preteklost in mučijo ga notranji demoni, pred katerimi se je sklenil iz vrvečega velemesta umakniti v zaspano hribovje.

Kar zadeva protagoniste: oba osrednja moška lika sta odlična. Kanadski glumač Durand prepričljivo uprizori depresivnega, trpinčenega moža na robu razsodnosti, čigar čut za odgovornost do soljudi naposled prevlada nad osebnimi travmami; slavni amiški deček Haas (Witness) pa s sočutno in potrpežljivo prezenco deluje kot stvarna, prizemljena protiutež (njegovo spoštljivo nagovarjanje šerifa s "šefom" je brez vsakršnega cinizma ali samoironije) ter v interakcijo med njima vnaša človeškost. Zanimivi so tudi spremljevalni liki, med njimi žanrska legenda Nick Damici (Mulberry St., Stake Land, We Are What We Are) in drugi. V počasi naraščajoči napetosti je vsakdo deležen spodobne karakterizacije in čustvene, tridimenzionalne predstavnosti; gledalcu prirastejo k srcu, mar mu je zanje in si želi, da bi jim slednjič uspelo.



Zato je škoda, da prav med vrhuncem oziroma v epilogu (ko se pošast naposled prikaže, prebivalci pa se med snežnim neurjem po carpenterjevsko zatečejo v lokalno cerkev) ta pristen dramski nastavek nekoliko zagrenijo površna režija, nepotrebna eksplicitnost in podpovprečen CGI. Bržčas ni šlo drugače in režiser se iz obstoječe dramaturške osnove verjetno ne bi mogel izmotati zgolj s simboličnimi namigi ali psihološko neotipljivostjo; a si vseeno želim, da bi bil pri prikazu previdnejši — "manj je več", se spomnite? — in v brenkanju na strune nezavednih, arhetipskih strahov nekoliko bolj pretanjen. Značilno žanrsko obleganje poslednjega zatočišča ljudi je hvaležno prizorišče za različne psihosocialne izpeljave in freudovske prereze njihovih fobij, a ga Heller žal ni znal povsem izkoristiti in podčrtati dobro zasnovano prijateljsko vez med policistoma. (Kljub temu gre razplet zlahka razumeti kot prispodobo: šele s pozunanjenjem travme oziroma skozi iskreno skrb za druge šerif naposled premaga občutek krivde ter neznosno žalost, to "pošast v sebi", ki zastruplja njegove odnose z bližnjimi in širšo okolico. Vendar ta boj v resnici ni nikoli zaključen; kot "pošast" je zato mogoče razumeti tudi psihosocialno patologijo, nezaupljivost in zakoreninjene predsodke ljudi v majhnih, izoliranih krajih.)

Roko na srce, tudi malce šibkejši razplet — ki sicer to ni, saj oportunistično namigne na morebitno nadaljevanje — ne pokvari pozitivnega vtisa. Pripoved ne prinaša česa revolucionarnega in Heller bi bil lahko pri marsičem nekoliko spretnejši (scenariju Tylerja Hisla in kameri Ryana Samula ne gre očitati česa bistvenega); a ker ne gre toliko za prežvečeno pošastščino kakor za bridko dramo o družini, ki se spopada s tragično izgubo, in ker ustvarjalcem s pripovednim kontekstom uspe uprizoriti sila empatično zgodbo s poistovetljivimi liki, bi rekel, da je ogled indie (dramske) grozljivke dobro, presenetljivo spodbudno doživetje. Med kritiškim občestvom in ljubitelji žanra je film požel odkrito naklonjenost.

7 komentarjev:

  1. Čistomimogrede, ti je poznano zakaj iz te strani na računalnik, tablico in telefon vsakič znova dobim neko nepoznano datoteko s čudnim nazivom, ki se jo nikakor ne da odpreti? Se še komu to dogaja? Virus?

    OdgovoriIzbriši
  2. Hm, to pa prvič slišim. Je zagotovo in samo iz te strani? Sicer pa se to ne dogaja? Dvomim, da gre za virus, tudi sicer ima Blogger dobro poštimano tole z junk sporočili in sporočilnimi boti. Mogoče gre za nekaj v zvezi s piškotki, ker zdaj je tudi Blogger samodejno uvedel (zaradi zakona) sporočila o piškotkih. Bom poskusil ugotoviti, kaj naj bi to bilo.

    OdgovoriIzbriši
  3. HVala za predlog!
    Ravnokar pogledal. Sem zares mahnjen na Creature horror, saj so mi duhovi in podobno preveč neotipljivi.
    Meni osebno super film, meje pa zmotila sama končna podoba creature in kot si že omenil CGI. Pričakoval sem nekaj takega: http://pathfinder.wikia.com/wiki/Wendigo
    dobil pa enega velikasnkega kuščarja.
    Če bi se poslužili maske, kot so to pametno naredili, pri tejle postrovini: http://www.imdb.com/title/tt0280609/, bi film označil za top Creature horror.
    Aja, pa konec, ko pokaže cerkev od zunaj, tudi ni bil po mojem okusu ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Res je, Marshallov Dog Soldiers (2002) je zelo posrečena zadeva, dobra britanska mešanica samoironičnega humorja, filmskih refernc in surove creature grozljivke. ツ

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Uf ja, to je beseda. Surova creature grozljivka.
      Imam pa problem, ker dandanes ne najdem nič več podobnega, namreč novodbne CGI zadeve me ne privlačijo. Zame je višek groze dobra maska pa spretno sledenje kamere. ;)
      Ali imaš mogoče še kak tak bonbonček na lagerju?

      Izbriši
  5. Če bom o njem pisal ali če ti ga lahko priporočim? ツ Če ostanem kar pri Neilu Marshallu, recimo, potem nikakor ne gre spregledati njegovega The Descent (2005). Drugače pa je bil spodoben tudi Cloverfield (2008), celo The Mist (2007) ni tako slab. Lahko pa greš po vrsti recimo po tem seznamu, je kar zanimiv.

    OdgovoriIzbriši
  6. Mislil sem to kar si napisu, predlog, ja. Čeprav tudi kake analize se nebi branil, je pa res da to niso lih filmi za ne vem kakšne razčlenitve :D
    Vsekakor hvala za seznam, par je še nepogledanih ;)

    OdgovoriIzbriši