8. avg. 2015

Jagten (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ne bom odkrival tople vode: o odmevnem filmu danskega režiserja Thomasa Vinterberga so seveda že zdavnaj pisali takorekoč vsi, med blogerskimi kolegi denimo Goodfella (Filmski kotiček) in Lebi (Deseta umetnost), obsežno komparativno analizo je svojčas spisala Simona Rebolj, celo globokoumni ljudski recenzist™ Iztok mu je namenil nekaj sila pomenljivih vrstic. Želel sem le dodati prgišče zaokroženih poudarkov, ki so se mi utrnili pri drugem ogledu; ne zato, ker bi film razumel bolje ali drugače od koga drugega, temveč bolj zavoljo strnjene artikulacije lastnih misli.
Pofukano odličen film, kjer sem popolnoma znorel zaradi grde krivice, ki se je dogajala glavnemu igralcu Madsu Mikkelsenu, učitelju Lucasu, ki ga zaradi laži jebene deklice obtožijo pedofilje in izločijo kot da ima kugo. Aham, Jagten je film, ki ga moraš izkričati, če nočeš, da ti razčefuka glavo. Tako zelo prepričljiv, realen, direkten in učinkovit, da ogled dejansko odsvetujem. Jp, tega filma sploh ni dobro gledati, saj preveč popizdiš nad dejstvom, da so ljudje včasih take podrekane ovce. In ta jebena mala lažnjiva Klara (Annika Wedderkopp). Če bi jo srečal kje na ulici, bi ji primazal tako klofuto, da bi se komaj pobrala. —Iztok



Vinterbergov Lov ni "film o danski družbi" ali zgolj zgodba o predsodkih glede pedofilije (oz. prikaz čarovniške gonje histerične množice, ki v hipu obsodi nedolžnega človeka) ali kritični prerez kateregakoli partikularnega kulturnega vzorca — temveč univerzalen, arhetipski prikaz človekove hinavščine in njegove dvolične morale. (Zlahka ga preslikamo kamorkoli; posebej plastično si je taisto zgodbo moč zamisliti v Slovenistanu, zibelki neoliberalne egocentričnosti in zlonamerne sosedske privoščljivosti.)

Sprenevedavost se obrisoma kaže že v naslovni metafori o lovu na jelene, pri čemer je nemogoče odmisliti primerjavo z istoimensko mojstrovino Michaela Cimina: jelen kot eterična, plemenita prispodoba duhovnosti ter bitje narave, ki se za zabavo in statusni simbol človeka spremeni v trofejo, nagačeno glavo na zidu sprejemnice. Srnjad naj bi usmrtili "z enim strelom" (kakor to zagovarja lik Roberta De Nira), da žival ne trpi — s čimer človek upravičuje svoje izkrivljeno sočutje ter sprevrženi smisel za pravičniško "naravno" ravnovesje. Pretveza o "skladnosti" je dopustna le, dokler služi individualizmu in človekovim prvinskim vzgibom; sicer je obče veljavni družbeni konsenz mogoče prav prikladno prirediti v vzorec, ki služi njegovi izprijeni, potuhnjeni naravi. Od uboja jelena do zahrbtnega strela v sočloveka je pri tem samo še korak.

Pri drugem ogledu sem opazil še nekaj, kar je simptomatično za Vinterberga (in mi je padlo v oko tudi pri njegovi interpretaciji Hardyjevega romana Daleč od ponorelega sveta), namreč svojevrstno "preskakovanje" dramaturških podrobnosti. Medtem ko večina režiserjev pripovedne detajle potiska v kontekstualno ozadje, jih prepušča prvoosebnemu nagovoru ali kvečjemu opisuje skozi interakcijo likov, jih danski režiser preprosto izpušča — gledalec pa mora sam napletati potreben kontekst in povezovati zgodbovne niti. Kdor tega ni vajen, ima lahko občutek pripovedne nedoslednosti in scenarističnih slepih ulic, ki pustijo več odprtih vprašanj kot ponujajo odgovorov. Recimo, utegne se spraševati, kako je mogoče, da vzgojitelj v vrtcu Lucas (Mads Mikkelsen) sprva sploh ne ve, za katerega izmed otrok naj bi šlo. (Odgovor: ker njegove poklicne vzajemnosti z ostalimi otroki na platnu pač ne vidimo; gotovo se enakovredno posveča vsem in ne le deklici Klari, ki se po otroško zagleda vanj.) Ali denimo, zakaj ravnateljici ne prizna pripetljaja s podarjenim srčkom in afektiranim Klarinim poljubčkom na usta; kar bi pojasnilo dekličino poznejšo užaljenost in bi njeno izmišljotino prikazalo v precej drugačni luči. (Odgovor: ker kot nekdanji šolski učitelj morda ni enako usposobljen pedagog za vzgojo predšolskih otrok in ne zna presoditi, kako bi se bilo najbolje odzvati.) Ali pa, zakaj nesporazuma ne razloži vsaj pozneje in pove, kaj se je zgodilo, da ga je Klara obtožila nespodobnega razkazovanja. (Odgovor: ker mu odrasli preprosto ne dajo priložnosti, da bi to storil; pozneje pa stvar prestopi vse meje in čeprav Klara odkrito prizna svojo trapasto laž, kritična masa pavšalne sodbe — z lastnimi frustracijami zaslepljene skupnosti — kakor snežna kepa doseže samozadostno raven, od koder ni več poti nazaj. Razen za redke posameznike, ki so ohranili trezno glavo in občutek objektivnosti.)

Nekaj gre priznati: poenostavljeno, premočrtno prikazani odziv skupnosti, ki se od takojšnjega socialnega izobčenja stopnjuje do fizičnega obračuna (ter čustvene manipulacije občinstva z ubojem Lucasove psičke), se mi zdi močno pretiran, pravzaprav skorajda na meji verjetnega (podkrepljen z ironičnostjo dejstva, da se za malo Klaro starši pogosto komajda zmenijo, po dogodku pa se brez kakršnegakoli dvoma enostransko odločijo o tem, da hči govori resnico) — a to ni bistvo njegove zgodbe. Kot tudi ni pomembno, kdo je v pesimističnem epilogu sprožil tisti strel proti Lucasu (recimo, da je bil to sin njegovega najboljšega prijatelja Thea); pač pa je važno le grozljivo spoznanje, da je Lucas med prijatelji in znanci za vselej zaznamovan, čeprav je nedolžen. Gre za nekaj drugega in tisto je moč zaznati le, če s kotičkom očesa gledamo mimo pretresljive zgodbe o srhljivi pristranskosti in soočanju s tabuji — svarilo o lastni dvoličnosti in nevarnostih črednega nagona, ki človeku v zgodovini nista prinašala drugega kakor nesrečo in gorje.

3 komentarji:

  1. Gartnerizem je pa tokrat res "spot on". :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Strel na koncu lepo prikaže po mojem mnenju glavno poanto filma in sicer to, da dvom požene močne in globoke korenine, ki ostanejo tudi še, ko posekamo drevo nad njimi. Resnica pride na dan, a dvom ostane kot luknja v lesu, po tem ko smo odstranili žebelj...Drugače zame eden najboljših evropskih filmov, Mads Mikkelsen je pa itak zakon:)

    OdgovoriIzbriši
  3. Dober film glede večine stvari, vendar zelo moti to namerno nereagiranje ob obtoževanju, da je on kriv. Nenormalno ravnanje glavnega igralca, ki precej zmoti ( kot, da bodo tako lažje zapletli film). Drugače igra igralcev zelo realna. Pa na koncu tudi vse pozabi brez problema in je vse v redu, samo to se tiče zgodbe se pač v to niso spuščali. Tako sicer gledalca delajo napetega.

    Ocena 8.

    OdgovoriIzbriši