10. avg. 2015

Maggie (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ne vem, kaj je bolj nenavadno: da severnoštajerski hrast Arnold Schwarzenegger v resni zombi-drami zaigra skrbnega družinskega očeta, ali pak dejstvo, da gre za majhno, neodvisno produkcijo ter prvenec neznanega režiserja Henryja Hobsona (doslej je bil oblikovalec tekstovnega prikaza filmskih odjavnih špic). V vsakem primeru je zanimivo opazovati Švarcijevo pretanjeno glumaško predstavo, kakršne od akcijske figure jeklenega Guvernatorja nismo vajeni — problem je le, da je bolj ali manj edini razlog za ogled.

Melanholično, kontemplativno dramo o odnosu med ljubečim očetom in njegovo najstniško hčerjo Maggie, ki se po okužbi z nekrotičnim virusom počasi spreminja v ljudožerskega mrtvaka, bi šlo v umetniško pretencioznem indie-konceptu še sprejeti (četudi smo videli že nešteto filmov o zombijih, v vseh obstoječih žanrih in variacijah na temo); a njegova največja pomankljivost je zares dolgočasen scenarij nekega Johna Scotta III., v katerem se ob sicer všečni minutaži poldruge ure dejansko ne zgodi praktično nič. Jasno, da ne gre pričakovati nazornega gravža in napete akcije (kakršno smo videli v marsikaterem izmed omenjenih zombi-flikov), vendar tokrat zmanjka tudi karakterizacije likov in ekspozicije širše zgodbe, razpleta in pomenljivejšega subteksta ali vsaj kolikor toliko substančnih dialogov. Tematska osnova je enostavno preskromna in bolj kot za celovečerec primerna kvečjemu za kratki film: dilema o tem, kaj storiti, ko je nekdo izmed tvojih bližnjih soočen s skorajšnjo, zanesljivo, nepovratno preobrazbo v brezumno nemrtvo spako. Odgovor je nakazan že v izhodišču in drugega ni pričakovati: kdor svojcev noče odpeljati v območje predvidene karantene, mora v zaključnem stadiju bolezni sam poskrbeti za njihov neboleč konec in lastno varnost. Film se od te zasnove ne premakne nikamor; ne ponuja kontekstualne razlage družbenih razmer (s čimer bi deloval vsaj kot satira), ne raziskuje globljih psihosocialnih vzgibov protagonistov, celo običajnih referenc se ne poslužuje — skratka, vse skupaj bi bila lahko tudi razmeroma konvencionalna zgodba o terminalnih boleznih mladostnikov, kakršnih smo videli na stotine.

Igralsko se poleg Švarcija (od kogar pa si — bodimo odkriti — spet ne moremo obetati ravno oskarjevskega performansa) prepričljivo odrežeta tudi Abigail Breslin (Naša mala mis) in Joely Richardson; a spretna glumaška predstava je žal premalo za kakršenkoli presežek — posebej v žanru, ki je že dodobra zasičen s sila raznolikimi (in večinoma boljšimi) predstavniki.

Ni komentarjev:

Objavite komentar