23. avg. 2015

Minions (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Juhej! Grujevi mali, nerazumljivo čebljajoči rumeni pomočniki — z neomajno ljubeznijo do banan in nagnjenostjo k vsakovrstnim bizarnim nezgodam — so dobili lastno animiranko! Medtem ko se je moral veveriček Scrat iz Ledene dobe, še en duhovit stranski lik, zadovoljiti z nekaj kratkimi risankami (med njimi je bila Gone Nutty celo nominirana za oskarja) ter kakšnim posebnim dodatkom na ploščku DVD, so zlatenična okroglooka kinder-jajca deležna nič manj kot samostojnega celovečerca! Veste, saj to ni zato, ker bi kateri izmed čezlužnih kravatarjev pomislil, da bi se dalo iz priljubljenih otroških filmskih likov še kaj iztržiti (potem ko so v obliki minionov izdelali že vse, od skodelic za kosmiče do plišastih ovitkov za mobilnike) — kje pa, gre izključno za dobronamerno željo po polnovredni družinski zabavi in vzgojnem trenutku. Not.



Že sequel iz leta 2013 prisrčne animiranke Jaz, baraba (2010) je z več kot očitno derivativnostjo, razmeroma ceneno moralizirajočo situacijsko komedijo in odsotnostjo vsakršne satire izvirnika močno nategnil merila še sprejemljivega, a smo se mogli tudi odrasli vsaj nekajkrat nasmejati kakšni posrečeni filmski referenci ali črnohumorno samoironičnemu dovtipu. Tokrat? Praktično nič, nada, zip. Minioni so nekakšno spin-off prednadaljevanje, ki naj bi pojasnilo njihov zgodovinski izvor ter zgodbo, ki se dogaja v hipijevskih šestdesetih (Nixon, pa to), napeljalo v srečanje s poznejšim mega-zlikovcem Grujem. (Kar se v zadnji minuti filma dejansko zgodi, naknadno pa se razpleta še v odjavni špici). Pred tem pa nepovezana pripoved o njihovi prirojeni želji, da bi služili največji svetovni barabi, in komedija zmešnjav z zlobno Scarlett Overkill, ki jo trije najpogumnejši rumenjaki Kevin, Stuart in Bob spoznajo na podtalnem kongresu zlikovcev ter ji ponudijo svoje usluge. Zafrustrirana gospodarica in njen genialni partner se kmalu zarotita zoper svoje asistente, katerih dejanja se bolj po nesreči kot nalašč zasukajo drugače od prvotnega načrta.

V velikem akcijskem vrhuncu, ki se precej nedolžno zašpili pred Buckinghamsko palačo, preskočimo klasične moralke o vrlinah, poštenju in vrednosti prijateljstva: Minioni pač ne premorejo čustvene globine, ganljivosti (ali sentimentalnosti) prejšnjih dveh filmov (predvsem prvega), a se na to mirno požvižgajo. Vsak od osrednjih treh minionov dobi dovolj priložnosti, da razvije in pokaže samosvoj karakter, a težko se je znebiti občutka, da tudi tokrat film ne ujame tiste magije, ki so jo premogli Pixarjevi filmi devetdesetih: neko nadgeneracijsko privlačnost, ki je nagovarjala tako mladiče kot odrasle; tokrat se brez dvoma držimo mlajšega spektra občinstva. —Ana Jurc, MMC RTV


Plitva in poldimenzionalna zgodba, čudaško povezane pripovedne niti, burleska situacijskih gegov, kopica v prazno zvenečih in/ali nedodelanih referenc (skupaj z nostalgičnimi rokovskimi napevi očitno namenjenih staršem ali kaj), prgišče oportunistične čustvene manipulativnosti in še več politične korektnosti. Otroci se bodo sicer večinoma zabavali, njihovi roditelji pa tokrat bolj malo. Meh.

1 komentar:

  1. Obupna animiranka! Prav žal mi je bilo, da sem otroke peljal gledat tole bedarijo. Mislim, da kaj tako brezveznega, nedodelanega, dolgočasnega in zgrešenega že dolgo nisem gledal. Primeren je tudi odziv otrok. Po navadi o risankah, ki jih vidimo prvič še dolgo govorimo, tokrat smo jo kolektivno pozabili takoj, ko smo se v avtu pripasali in odpeljali domov. Hvala za nateg, Hollywood.

    OdgovoriIzbriši