30. avg. 2015

Southpaw (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Pozor: pred filmom si nikar ne oglejte napovednika. Razkrije praktično celotno zgodbo oziroma vse njene prelomne točke, po drugi strani pa je oportunistično zavajajoč in filma ne prikaže v pravi luči. (Skratka: nič novega, kar zadeva hollywoodske napovednike.)

Večina zahodnjaških boksarskih dram (ter pripovedi o borilnih športih nasploh) si je v srži podobnih kot jajce jajcu, saj v glavnem vsebuje enake klišeje: borba v ringu kot prispodoba za udarce življenja, surova družinska drama v ozadju, padec osrednjega junaka v nemilost ali na družbeno dno, poduhovljeni in strogi trener, ki v njem obudi skriti potencial, celjenje psihičnih ran ter naposled preobrat skozi trnje k zvezdam oziroma moralna odrešitev v odločilnem, katarzičnem boju z najmočnejšim izmed nasprotnikov. Nekaj od tega smo videli že marsikje, od makaronarskega žrebca Rockyja (1976) in Karate Mulca (1984) do Punčke za milijon dolarjev (2004), Borca (2010) z Markyjem Markom ter Bojevnika (2011) s Tomom Hardyjem. Prepoznavni elementi kot arhetipi tvorijo svojevrsten podžanr in jih gre v tovrstnem filmu takorekoč pričakovati vnaprej.

'Southpaw' je boksarska drža, ki jo običajno uporabljajo levičarji, saj je zrcalno nasprotna klasičnemu položaju; boksar je z desnim bokom obrnjen proti nasprotniku in uporablja kombinacijo desnih poldirektov, hitrih levih direktov ter desnih krošejev ali aperkatov. (Mnogi se obrnjenega položaja poslužujejo taktično, da zmedejo in presenetijo nasprotnika.) [Vir: Vikipedija]

V tem smislu film režiserja Antoina Fuquaja (Training Day, Shooter, The Equalizer) ne odstopa niti za ped; zgodba čudaškega scenarista Kurta Sutterja (serija Sons of Anarchy) vsebuje prav vse konvencionalne stereotipe boksarske drame. Billy Hope (Jake Gyllenhaal) je prvak v poltežki kategoriji, čigar življenje in športna kariera po tragični nesreči ljubljene žene Maureen (Rachel McAdams) doživita krut padec na realna tla. Nakopičili so se dolgovi, zaradi incidenta v ringu nekaj časa ne sme tekmovati, njegovo mladoletno hčer (Oona Laurence) pa po nalogu sodišča dodelijo v varstvo socialne delavke (Naomie Harris). Hope tako ostane brez družine in doma; najprej bo moral oblastem dokazati, kako zna biti odgovoren oče, da mu bodo dovolili skrbništvo hčere, potem pa se bosta lahko začeli njegova psihofizična in finančna rehabilitacija. Vendar se bo moral boksar s težavno preteklostjo, poln jeze in zamer do sveta, preobraziti v precej drugačnega človeka; za korenito spremembo borilnega sloga, ki ne bi temeljil le na brutalnih napadih, bo poskrbel njegov novi trener 'Tick' Wills (Forest Whitaker). Kmalu se nenadejano pojavi tudi možnost za povračilo v ringu: bo to priložnost za vnovično pridobitev naslova ali zgolj maščevanje človeku, ki je kriv za preobrat njegove usode? Ter najpomembnejše: je za svoje vedenje in odločitve v resnici seveda odgovoren Billy sam?



Zanimivo pa je, da kar dveurna drama kljub prežvečenim klišejem (ter za lase privlečenim, sila poenostavljenim zasukom) deluje razmeroma dobro — in razen zanesljivi režiji (ter fotografiji za Avatarja z oskarjem nagrajenega Maura Fioreja in drugim tehničnim vidikom) nedvomno gre zasluga tudi fantastičnim igralskim predstavam. Odlični Gyllenhaal (Prisoners, Enemy, Nightcrawler) še enkrat dokazuje, da je eden najbolj predanih in preprosto najboljših glumačev svoje generacije; njegova telesna in umska preobrazba v belopolto različico Mika Tysona je brezkompromisno avtentična ter nadvse prepričljiva (med napornimi treningi skupaj s Fuquajem, velikim boksarskim navdušencem, se je na vlogo intenzivno pripravljal pol leta), in taki so tudi sijajno posneti boksarski dvoboji. Njegovi soigralci ne zaostajajo: Whitaker je s stvarno karakterizacijo in značajskimi posebnostmi neverjetno dopadljiv, McAdamsova kot vselej všečna, posebej pa kaže izpostaviti mlado Oono Laurence, ki daleč presega pričakovanja podobnih otroških vlog. Celo raper Curtis '50 Cent' Jackson se v svojem liku odreže presenetljivo solidno (nemara zato, ker gre za svojevrstno metafilmsko inačico njegovih preteklih izkušenj), le Miguel Gomez se mi je kot stereotipni antagonist zdel za spoznanje premalo artikuliran.

Prispodoba o nuji prehoda v zrcalno (southpaw) držo kot opomnik o tem, da je — v boksu in v življenju nasploh — bistvo v glavi, ne v pesteh, je navsezadnje sporočilno sila učinkovita. Film je posvečen letos (veliko prezgodaj) umrlemu skladatelju Jamesu Hornerju, ki je zanj prispeval eno svojih zadnjih, kot vselej zapomnljivih glasbenih podlag. Slava in čast mu.

4 komentarji:

  1. Mene ni prepričal. Mislim, da je scenarist zgodbo zapolnil z zapleti, ki so sami sebi namen, oziroma ni znal ustvariti okoliščine, v katerih bi ključni trenutki imeli neko kredibilnost. Ne vem, mogoče sem jaz bil med ogledom malo nad...n in sem potem na nož sprejel tudi najmanjšo neprepričljivost. Žena, dogajanje okoli otroka, finančne zagate, tiste igrarije na sodišču..., vse to nekako ne funkcionira dobro.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam, scenarij je zelo šibka točka tega filma. Škoda, res škoda -- ker vse drugo funkcionira dobro. Najbolj so me navdušili prizori v ringu, ki so med najbolj avtentičnimi in doživetimi v tem žanru. Skupaj z odlično igralsko predstavo me je to zavedlo to te mere, da sem bil filmu pripravljen odpustiti vse pomanjkljivosti, ki jih ti (zelo upravičeno) navajaš.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hja. Verjetno sama vsebina res ni nekaj novega, oz. se preveč očitno prepleta med žanrskimi klišeji in stereotipi. Vsebinsko je takih filmov malo morje. Ampak prepriča fotografija in zares vpadljiva igra vseh prisotnih. Jake Gyll-neki je pak fantastičen. V pravih vlogah, s pravim scenarijem je verjetno res eden boljših v tem trenutku. Whitaker po dolgem času spet pride do izraza in tokrat precej klišejsko vlogo lepo dvigne nad povprečje. Če dodam še dobre prizore znotraj ringa, potem lahko pritrdim oceni.

    OdgovoriIzbriši
  4. Že 20 krat videna zgodba, povrhu vsega seveda ameriška, zlajnana, preveč dobro poznana, da bi bila vredna ogleda. Čeprav kar dobri igralci in igranje, ki film ne more narediti zanimiv za gledalca, ki je že videl kaj podobnega. Ne vem od kod denar za snemanje teh zgodb. 15 letnik, ki prvič gleda filme si bo pogledal kaj od 10 že posnetih istih zadev.
    Ocena 5/10

    OdgovoriIzbriši