28. avg. 2015

The Road Within (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Najprej nekaj malega medicinske terminologije. Za koprolalijo (ali klinomorfizmom), nehotenim zmerjanjem ter obkladanjem z opolzkimi psovkami, menda trpi približno desetina bolnikov s Tourettovim sindromom (ki je prirojena nevrološka motnja nenadzorovanih živčnih tikov in krčevite motorike ali verbalnega izražanja). Mizofobija ali kronični strah pred nečistočo je eden od mnogih duševnih simptomov, povezanih z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM), za katero menda trajno ali občasno trpita kakšna 2 % ljudi. Anoreksija je že malce bolj znana nevrološka motnja, ki prizadene v glavnem ženske (vendar je med bolniki tudi dobra desetina moških), statistika glede števila obolelih pa ni enotna; menda je med njimi približno 95 % mladostnikov med 12 in 26 leti in je najpogostejši vzrok smrti pri dekletih med 15 in 24 leti.



Grenko-sladki road movie ameriške scenaristke in režiserke Gren Wells spremlja potovanje nenavadne najstniške trojice (na begu iz eksperimentalne psihiatrične klinike odprtega tipa), od katerih ima vsak eno od zgoraj opisanih motenj. Preklinjajoči in živčno trzajoči Vincent (Robert Sheehan) bi rad izpolnil poslednjo željo umrle matere in njen pepel odnesel do morja; obenem pa ubežal tiraniji zadrtega, politično ambicioznega očeta (Robert Patrick), ki ne kaže preveč razumevanja za sinovo družbeno nesprejemljivo bolezensko stanje. Anoreksična Marie (Zoë Kravitz) bi rada ušla nenehnemu nadzoru in poskusom zdravljenja prizadevne psihologinje dr. Rose (Kyra Sedgwick) ter zaužila nekaj pristne, mladostniške svobode. Njun sopotnik s kirurškimi rokavicami Alex (Dev Patel), ki ga je groza umazanije in ne prenaša telesnih stikov, se jima po sili razmer pridruži proti svoji volji. Objestna druščina sune starega saaba dr. Rose, ga pozneje zamenja za ukradenega mercedesa Vincentovega očeta, in jo ubere proti zahodni obali. Pot, ki bi v običajnih razmerah pomenila zgolj dolgotrajno vožnjo, je za tri duševne bolnike vse prej kot preprosta in premočrtna; vsakdo od njih bo v tem osebnostnem zorenju soočen z realnostjo svojega stanja in sveta, kakršnega doživlja skozi svojo omejeno, patološko naivno perspektivo.

Vincent, just relax. —You know, there's a clown in my head and he shits in between my thoughts and he forces me to do the most inappropriate thing at the most inappropriate moment. So relaxing is pretty much the one thing I cannot do.



Gre za razmeroma veren, pravzaprav skoraj dobeseden rimejk nemškega filma Vincent hoče na morje (Vincent will Meer) iz leta 2010, kjer se podobna trojica odpravi proti Italiji; a tokrat nad tem ne kaže pretirano nergati, saj se neodvisna komična drama trudi odmakniti od plehkih klišejev ameriške filmografije, ubirajočih patetične tone in podcenjujočo čustveno manipulativnost. To se najbolj kaže pri likih, ki mestoma nočejo biti konvencionalno poistovetljivi ali predvidljivi (in so podprti z odličnimi igralskimi nastopi), žal pa nekoliko substance zmanjka prav pri zgodbi. Kljub pripovednemu potencialu ta praktično v ničemer ne nadgradi nemškega izvirnika (arhetipski beg pred institucionalizacijo, socialnimi omejitvami in predsodki že sicer ne prinaša česa prelomnega), temveč osebnostne epizode in značajske etape metaforičnega potovanja v odraslost prepogosto veže s poenostavljenim, celo praznim dramaturškim tekom — ki pa mu zgolj glumaška izraznost in eksistencialistična celostna podoba nista povsem kos. Kljub temu gre za nepretenciozno, spodbudno in duhovito doživetje; družbeno pronicljiva kinematografija hendikepa in njeno satirično žuganje (nam samim) nista nikoli odveč.

Ni komentarjev:

Objavite komentar