17. sep. 2015

Avengers: Age of Ultron (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Še zdaleč nisem izvedenec za kompleksni, vseobsegajoči Marvelov tie-in univerzum — in tudi ne fanatični ljubitelj stripov, ki bi nekritično požiral vsakršen popkornovski ščiš s hollywoodskega tekočega traku. Razen tega imam glede franšize Maščevalci manjši pomislek: že sama zasnova (mi) deluje neumno. Na silo tlačiti povsem nezdružljive superjunake in njihove docela različne zgodbe v isti kontekst (khm khm) se mi zdi podobna mashup traparija kot B-filmske abotnosti tipa Godzila proti Frankensteinu ali Ubijalski klovni iz vesolja zoper Drakulo (aha, ciničen sem) — če odštejem avtoironijo in samoreferenčnost, ki ju imam že poln kufer, ter zanemarim podobne koncepte stripovskih junakov z izjemnimi sposobnostmi (ki imajo v skupini vsak svojo borilno posebnost in simbolizirajo rasno ali socialno politično korektnost) tipa Možje X. Razumem tudi načelo lahkotne zabave ter upoštevam dejstvo, da tovrstni projekti nastajajo z edinim motivom šelestenja dolarskih zelencev; obenem pa me megalomanska produkcija z očitno vizualno vrednostjo sama po sebi ne impresionira več. Se bomo po tistem, ko so posebni učinki in digitalna obdelava že zdavnaj dosegli zavidljivo raven, ki jo vsak naslednji film težko presega, še vedno infant vztrajno navduševali nad zunanjo podobo? Kdor hoče, se lahko; mene se očesni bombončki sami po sebi pač ne dotaknejo več, sorči.



Zato povem tole, da bo potem mir: tehnično in vizualno nimam filmu kaj očitati. Resda so si vsi ti skupki Marvelovega univerzuma podobni kot jajce jajcu in skorajda ni več mogoče ločiti med X-tim delom Stotnika Amerike ter Y-tim nadaljevanjem Maščevalcev ali Thora ali česarkoli že; filmi so spolirani do popolnosti in varno ukalupljeni v enoten, formulaičen vzorec. Ampak nekaj drži: četudi njihov domet praviloma ne seže dlje od naključnega poletnega blockbusterja, gre za sila kratkočasne, mestoma duhovite in obrtniško brezhibne izdelke — ki pa se običajno ne ponašajo s presežkom, kakršnega so nepričakovano premogli Varuhi galaksije (2014), po mojem skromnem mnenju najboljši predstavnik Marvelovega sveta. Kje je skrivnost? V scenariju in likih, kajpak.

Ultronova doba se ne more čisto otresti prekletstva sredinskega filma v franšizi, ki je oropan svežine prvega dela in prikrajšan za bombastičnost velikega finala (najavljeno je bilo že, da naslednji segment, Infinity War, v dveh delih prihaja v letih 2018 in 2019, a ga ne bo režiral Whedon). Mora pa film zato vseeno odkljukati kar nekaj predalčkov: predstaviti nove like, vpeljati mirnejše sekvence, ki so iztočnica za psihološko bolj poglobljen oris glavnih likov, in seveda poskrbeti za dovolj spektakularno soočenje z zlobcem dneva. [...] Maščevalci svojega posebnega statusa v svetu stripovskih adaptacij seveda ne zasedajo zaradi kakih posebnih akcijskih sekvenc: tudi Ultronova doba je, kot sorodni filmi, kriva grmadenja praznih posebnih učinkov in računalniške animacije do točke popolne otopelosti. Sklepna apokalipsa, tokrat dobesedno iz zemlje iztrgamo delček Vzhodne Evrope, je obenem pretirana in predvidljiva. Da, svet je na robu uničenja, ampak tega — presenečenje — na koncu ni. Tu bi se pač dalo najti prostor za kako presenečenje? —Ana Jurc, MMC RTV SLO


Skratka, kar zadeva scenarij in like: oboje je sila prozorno — prvega premalo, drugega preveč. Marvelov pripovedno-akcijski imaginarij je tako univerzalen, predvidljivo kompatibilen in izpiljen, da je postal že generičen, konfekcijski in s tem hipne pozabe vreden. Ali lahko kdo na izust obnovi srž zgodbe Stotnik Amerika: Zimski vojak (2014) oziroma kaj natanko od filma mu je ostalo v spominu, razen tega, da je glavni zlobnež njegov nekdanji prijatelj? No, vidite. Še malo, pa bodo za režiserja angažirali Michaela Baya.

Če smo že pri zlobnežih: pravijo, da je film le tako dober kot njegov osrednji antagonist. Tokratni negativec je stripovski zlikovec Ultron, po naključju generirana umetna inteligenca, ki naj bi jo Tony Stark zasnoval kot ultimativni del globalnega programa varovanja Zemlje. Inteligentni in nenavadno zajedljivi Skynet (očitno je Tony vanj vsadil del svoje osebnosti) se ozavesti, utelesi v jeklenem kiborgu ter skuša izpeljati načrt obrambe planeta: iztrebiti vse njegove prebivalce, z Maščevalci vred. Slednji mu to preprečijo. Kakšno presenečenje. Saj res, vmes se tudi malce borijo z vojsko robotov. (Od kod so se tako hitro sploh vzeli v takem številu? Ampak to je še najmanjša bedarija v zgodbi.) Fine, vege, ende, koniec, zeh in kajpak obvezni nastavek za sklepni del trilogije.



Saj vem: tukaj sta še X-dvojčka Maximoff (on je hiter, ona pa čudna), novopridobljeni član ekipe oziroma utelešena Jarvisova umetna zavest Vision, nepričakovana družinska idila lokostrelca Sokoljega očesa, prikladna romanca med besno zeleno gmoto in sočutno Črno vdovo in tako naprej. Hu kers. Likov je toliko, scenarij pa skuša vsakomur nameniti karakternih pet minut, da ti sčasoma postane vseeno zanje (film traja kolosalne tri ure); razen tega opleta s čudaškimi referencami ter sanjskimi povezavami na prejšnje ali naslednje ali kdo ve katere druge zgodbe iz Marvelove zakladnice, ki delujejo nepovezano, razbito in neumestno. Vse skupaj je potemtakem zmedeno, večsmerno in celostno medlo, kljub zadovoljivi interakciji ter pričakovanemu duhovičenju likov — očitno zato, da bi z odvračanjem pozornosti forma kompenzirala neizviren, prežvečen scenarij brez trajnih presežkov ter širših eksistenčnih, družbeno-političnih ali psihosocialnih konotacij.

Seveda tudi drugi del Maščevalcev podira vse zaslužkarske rekorde. (Že vnaprej to vem tudi za naslednjega.) Je kdo dvomil o tem?

Ni komentarjev:

Objavite komentar