6. sep. 2015

San Andreas (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Akcijska drama o potresni prelomnici Sv. Andreja je klišejska, generična katastrofščina ter hipoma pozabljiv poletni blockbuster, kakšnih smo videli že zilijon. Praktično celoten film je posnet pred zelenim zaslonom oziroma sredi digitalno (naknadno) ustvarjene, porušene CGI krajine zahodne ameriške obale — ki je sicer solidno prikazana in z zadovoljivim številom podrobnosti, vendar obenem deluje neživljenjsko, sterilno, plastično in brezdušno. (Več kot enkrat spomni na Emmerichovo mojstrovino 2012. Jajks.) Liki so dolgočasni, neprepričljivi ter takorekoč nekarakterizirani; v instantni vzajemnosti uprizorijo plehko interakcijo in sredi kakofonije računalniških učinkov nikoli ne zbujajo občutka, da bi bili zares ogroženi ali na robu smrti. Skupaj s popolnim mankom zgodbe in kakršnegakoli družbeno-političnega konteksta (ameriškega prezidenta recimo tokrat sploh ne vidimo, zato pa proti koncu zaplapola zastava čezlužnikov) je vse skupaj podobno enostavni in večidel premočrtni računalniški igri za manj brihtne devetletnike, kjer mora iznajdljiva akcijska figurica z različnimi prevoznimi sredstvi priti od točke A do točke B in tam nekoga povleči izpod ruševin. To je vse. Srečni konec, fine, vege, ende, obupan strel v koleno in bebav pogled.
Posebni efekti so izjemni in delajo tisti pravi film katastrofe, ki jih zadnje čase ni prav veliko. Zato je škoda, da so prizori med pogumnim reševalcem Dwayneom Johnsonom in njegovo bivšo ženo Carlo Gugino precej površni in dramaturško prazni. Pa preveč jih je, kar pomeni, da gledalec vedno znova komaj čaka na potresne sunke. Johnson je sicer kul in dovolj dober igralec, da zvozi tudi čvekanje, Guginova pa deluje neprepričljivo in celo malce moteče, kar je čudno, saj sem drugače njen fan. —Iztok



Jasno, da naj bi bila megalomanska podiralščina namenjena lahkotnemu kratkočasenju in oboževalcem širokoraslega 'Skale' Johnsona, le da filmu povečini umanjka tudi elementa zabavljaštva; kar ostane, je en sam specialni efekt brez vsakršne dodane vrednosti. Štorija o vnovičnem zbliževanju s skoraj nekdanjo soprogo in premagovanju travme zaradi smrti mlajše hčere je prozorna kot obljube Kahle Ehjavca ter konceptualno na ravni vrtca za otroke s posebnimi potrebami. Seveda v tovrstnem žanru (sploh pa od 'Skale') nihče ne pričakuje eksistencialne shakespearske umetelnosti, a bi režiser Brad Peyton (Cats & Dogs: The Revenge of Kitty Galore) za nekaj malega poistovetljivosti med neustrašnim reševanjem vendarle lahko poskrbel — če se je že lotil prikladne fantazije o zloglasni tektonski prelomnici. Da si nezahtevni gledalci itak želimo le radostne cineastične destrukcije brez pripovedne globine? No, nekateri verjetno res (ugibam: tisti, ki so jim bili všeč Transformerji in drugi ohranjevalniki zaslona za smrkave šestletnike); dočim žalujoči ostali ugotavljamo, da so imeli filmi kot Deep Impact (1998), The Perfect Storm (2000) ali The Day After Tomorrow (2004), — da o njihovih dedkih tipa The Poseidon Adventure (1972) ali Towering Inferno (1974) ne govorimo — kljub vsemu napeto ter mestoma nepredvidljivo dramo, kopico zanimivih likov in relacij med njimi, pa tudi nekaj simbolno in širše sporočilno pomenljivih poudarkov. Vraga, še infantilni Daylight (1996), Dante's Peak (1997) ali Volcano (1997) so bili ob ustreznem zamiku nejevere razmeroma prebavljivi. Celo Armageddon (1998) je bil kolikor toliko ... ah ne, zdaj me je pa že malce zaneslo. Pretiravati le ne gre.

Ni komentarjev:

Objavite komentar