3. sep. 2015

Self/less (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ameriško-indijski režiser Tarsem Singh Dhandwar sicer ni nikoli slovel po zaokroženih, doslednih in logičnih zgodbah (The Cell, The Fall, Immortals), prej nasprotno — a jih je praviloma vsaj kompenziral z ekstravagantno, nenavadno razkošno, malone nadrealistično vizualizacijo v slogu domačih, kičasto bohotnih bollywoodskih muzikalov. Tokrat se (žal) ni poslužil niti tega.

Zasnova je na prvi pogled obetavna; premisa o presaditvi človekovega uma v drugo telo je eden najosnovnejših arhetipov znanstvene fantastike ter cineastičnih prispodob z neomejenim simbolizmom. Vsaj, če nemarno ne skopiraš idej iz filmov kot kultni Frankenheimerjev Seconds (1966) ali trendovski Murphyjev Freejack (1992) z Emiliom Estevezom (bruh) in jih spremeniš v premočrten, plehek akcijski triler brez globlje sporočilne vrednosti.



You've built en empire from the ground up. People will insist that your buildings make you immortal. Now, as you slip away, do you feel immortal?

Nemarno premožni nepremičninski tajkun Damian Hale (Ben Kingsley) ima vse — vendar je življenje, posvečeno zaslužku in pridobivanju vpliva, terjalo visok davek. Odtujena hči Claire (Michelle Dockery) se raje kot z dedovanjem očetovega imperija ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, razen tega pa Hale sredi kupov denarja in bivanjskega razkošja (v filmu prikazano stanovanje je v resnici menda eno od domovanj Donalda Trumpa) pospešeno crkuje za rakom. Vodja tajne znanstvene organizacije (Matthew Goode) mu predstavi alternativo, ki si jo lahko privoščijo le najbogatejši Američani: presaditev uma v mlado, zdravo, v genskem laboratoriju posebej vzgojeno telo. Po javni uprizoritvi lastne smrti (zaradi verodostojnosti in zaščite nove identitete) se postopek posreči in Hale se zbudi kot mlad, postaven moški na višku moči (Ryan Reynolds). Sprva vse lepo in prav, a podaljšanje življenja ima svojo ceno: poslej bo moral redno jemati posebne tablete, sicer bodo stranski učinki zavračanja starega uma izničili prednosti novega telesa. Kajpak ni vse tako, kot je videti. Mlada telesa, v katera naseljujejo stare ume, niso nastala v epruveti, kakor to trdijo možje v belem; nekoč so pripadala živim ljudem, ki so se iz nekega razloga zavestno odrekli obstoju v zameno za finančno kompenzacijo. Damian tako začenja odkrivati, kdo je bil v "prejšnjem življenju" in ali so nameni skrivnostnih dobrotnikov res taki, za kakršne jih predstavljajo.



Še enkrat: škoda. Kiberpankovska filozofsko-eksistencialistična podstat "selitve duš in osebnosti" ter vprašanja nesmrtnosti premorejo velik tematski in pripovedni potencial, začenši z dilemo o relativnosti identitete ter transcendenčno vrednostjo nuje po človekovi umrljivosti. Zanimive možnosti so še v morebitnem zasuku konteksta (bodisi v smislu, da je vse le v protagonistovi glavi, ali pa, da gre za zapleteno prevaro in načrtno iluzijo) ter v raziskovanju političnih, psihosocialnih in/ali bioloških posledic takega posega v naravne zakonitosti. Ampak ne: scenarista David in Àlex Pastor iz koncepta nista znala izbezati kakršnegakoli pomenljivega, družbeno satiričnega presežka. Namesto tega postrežeta s plitvo in mlačno mineštro dolgočasnih stereotipov, ki proti koncu čedalje bolj vodeni v generično, nepovezano, (kot da) akcijsko sci-fi traparijo z oportunističnim razpletom in še bolj sladkornim epilogom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar