10. sep. 2015

The Joneses (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Kdo ve, kaj me je spodbudilo k ogledu. Za scenarista in režiserja nemškega rodu Derricka Borteja sem slišal prvič (do tega trenutka je zagrešil vsega tri filme), David 'Spooky Mulder' Duchovny se mi zdi eden najdolgočasnejših glumačev svoje generacije, zategnjena izložbena lutka Demi Moore pa mi gre že od nekdaj odkrito na živce. (Ne morem pomagati, nekaj na njej me vztrajno moti. Mogoče obsedenost z lastnim telesom in drugih sto nevroz?) Sicer vsaj navzočnost 'Nočnega ptiča' Garyja Cola obeta zanimivo podporno zasedbo, a vse skupaj se vendarle ni zdelo baš ekstaze vredno.



A glej ga zlomka: Jonesovi so se izkazali za sila gledljiv, celo soliden izdelek z dobro artikulirano sporočilno vrednostjo. Sicer ne gre za posebno mojstrovino s cineastičnim presežkom (tipa Lepota po ameriško), vendar je zasnova nadvse spodobna.

Jonesovi so navidez idealna, že skoraj kičasto popolna ameriška družina: uspešen in postaven ata, njegova čedna ter organizacijsko sposobna soproga, dva prijazna ter komunikativna (dasiravno sumljivo odrasla) otroka, čudovita hiša kot iz opremljevalskega kataloga, trendovska oblačila in kopica dizajnerskih pritiklin. So ravno prav priljudni, da delujejo spontano, nesebično razkazujejo svojo lastnino in prirejajo zabave, ljudem okrog sebe delijo iskrene komplimente ter so nasploh utelešenje ozaveščenih, sproščenih, duhovitih in z denarjem neobremenjenih posameznikov, ki živijo ameriške sanje. Kajpak je to zato, ker v resnici niso prava družina, pravzaprav tudi sorodniki ne. Pod družno krinko "Jonesovih" se skrivajo uslužbenci marketinške korporacije LifeImage, ki se ukvarja z mrežnim trženjem najrazličnejših izdelkov; njihova naloga je spodbujanje prodaje različnih potrošniških artiklov tako, da jih neopazno reklamirajo med sosedi, znanci, prijatelji, sošolci in sodelavci. Njihovi delodajalci seveda pričakujejo povečanje tržnega deleža in prodajno uspešnost, zato je prizadevna družina nenehno na delu: v šoli, na igrišču za golf, v krajevnem lepotnem salonu, med člani elitne soseske in vsakršnih družbenih skupinah. Vprašanje je le, kako dolgo se bodo lahko pretvarjali, da so nekdo drug.



Film uravnoteženo deluje na različnih konceptualnih ravneh. V prvi vrsti satirično opominja na neznosno praznino potrošniške paradigme sodobne eksistence, kjer si ljudje lahko kupijo vse: prijatelje, ugled, status, ljubezen in prijetno predmestno življenje. Obenem se loteva kritičnega prereza ene najbolj patetičnih marketinških premis novodobnega neoliberalizma, ki nam zapoveduje, da "moramo tržiti vse, tudi sebe in svoje življenje" (kako idiotska domislica), razen tega pa s krhkim pročeljem arhetipske suburbije opozarja na zlaganost in patologijo družinskih odnosov. "Lahko si, kar hočeš," nas učijo plehke motivacijske krilatice sprenevedavih in politično korektnih čezlužnikov — na drugi strani pa s terapijo nenehnega nakupovanja (podprto z medijsko indoktrinacijo in vsiljevanjem nezavednih vzorcev potrošnje) oportunistično spodbujajo h kompenzaciji civilizacijskih travm, spolnih in generacijskih frustracij ter zgrešenih medosebnih relacij. V resnici nam sporočajo: "Si tisto, kar si lastiš," ter s pretvezo kapitalistične sistemske narave blažijo bivanjski občutek nelagodnosti in krivde, ker smo boleče zavistni sosedom in se nam vselej zdi trata na drugi strani plota bolj zelena. (Se v Slovenistanu že kdo prepozna v tem?)

Razen stereotipnega in razmeroma prikladnega epiloga kljub vsemu ne morem mimo slabo izbrane igralske zasedbe; drugačen casting (in morda kakšna manjša sprememba v scenariju, ki bi poudarila širšo družbeno-politično angažiranost) bi gotovo prinesel veliko boljši film. A ker gre za Bortejev prvenec in moremo to pripisati njegovi neizkušenosti, smo lahko tokrat malce bolj prizanesljivi.

4 komentarji:

  1. Videl sicer pred leti, ampak moram priznati, da mi je bil zelo všeč. Tedaj se mi je zdela ideja o živi izložbi naravnost fantastičan in tudi Duchovny je odigral nekaj tistega, kar je kasneje bolj ali manj uspešno nadaljeval v seriji Californication. Zelo soliden izdelek, čeprav morda na koncu res malo plitek.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam. Ideja je vsekakor boljša od same izvedbe, vključno z igralsko predstavo -- kar je tipično za celovečerne prvence oz. neizkušene režiserje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Enkraten film. Eden boljših tistega leta. In tako zelo podcenjen, da glava boli.
    Moja ocena 9/10

    OdgovoriIzbriši
  4. Spet pretiravaš oz. skačeš iz enega ekstrema v drugega. Ni vse bodisi odlično bodisi en drek, večina stvari je nekje vmes, samo malo bolj kritično moraš razmišljati.

    OdgovoriIzbriši