21. sep. 2015

We Are Still Here (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Prvenec ameriškega režiserja Teda Geoghegana — doslej se je grozljivščinam udinjal kot producent pri celovečercih kot ABCs of Death 2 (2014) in nekateri drugi — so sredi marca letos premierno prikazali na festivalu filmov, interaktivnih medijev in glasbe South by Southwest (SxSW) v teksaškem Austinu. Prireditev se je od daljnih začetkov leta 1987 vztrajno širila in sčasoma prerasla v pomemben, upoštevanja vreden (pa tudi komercialen) cineastični dogodek. Tam so lahko čezlužniki denimo prvič videli zanimive žanrske izdelke tipa Monsters (2010) Garetha Edwardsa, The Cabin in the Woods (2012) Drewa Goddarda, Álvarezov rimejk Evil Dead (2013), severnoameriško premiero letošnjega britanskega hita Ex Machina (2015) Alexa Garlanda in še marsikateri neodvisni biser.



Tak je tudi Geogheganov film; festivalski, študijski, malone nišni izdelek, v prvi vrsti namenjen geek navdušencem in poznavalcem žanra. Posrečeno se poklanja predvsem filmografiji legendarnega mojstra gnusljivk in gialla Lucia Fulcija, zlasti njegovemu kultu Hiša pri pokopališču (Quella villa accanto al cimitero) iz leta 1981. Takorekoč vsa imena tukajšnjih likov pomenijo referenco na tedanje Fulciove igralce (osrednjo vlogo ima recimo družina Lassandra Dagmarja), piko na i pa v osrednji vlogi uteleša Barbara Crampton, priljubljena filmska kraljica krikov iz kultov Stuarta Gordona (Re-Animator, From Beyond). Naključnemu gledalcu ter nedeljskemu kokičarju to ne bo veliko pomenilo; Geogheganov celovečerec se mu bo bržčas zdel smešen, dolgočasen ali na moč stereotipen.

Po drugi strani je treba priznati (kljub temu, da smo pri prvencih malce prizanesljivejši), da Geoghegan vendarle ni Ti West (The House of the Devil, The Innkeepers), ki v svoje izdelke ne vnaša le sijajne atmosferičnosti, dobro artikuliranih likov in avtentičnega retro občutka, temveč tudi nezanemarljiv scenaristični presežek. Geoghegan se pak nekoliko bolj posveča vizualni plati (Karim Hussain), montaži in tehničnim elementom, kjer je kar spreten, a žal pri tem nekolikanj trpi zgodbovna izvirnost. Pripoved spremlja žalujoča zakonca Sacchetti, ki se po tragični izgubi sina umakneta v samoto podeželja Nove Anglije. Hiša, v katero se preselita, skriva grozljive skrivnosti iz preteklosti in nemirne duhove družine, ki je nekoč živela tam; do prišlekov nezaupljivi krajani lahko o tem povedo marsikaj. Da bi se vsaj nekoliko izvila iz zimske monotonije in malodušja, Paul in Anne povabita na obisk prijateljski zakonski par. Lewisova sta svobodomiselna hipija in za okultne pojave dovzetna čudaka, ki naj bi jima pomagala navezati stik z umrlim sinom, katerega nesnovno navzočnost v hiši vtrajno čuti njegova neutolažljiva mati. Vendar se seansa, ki jo uprizori Jacob, izjalovi ter izpod temačnih hišnih temeljev prikliče vse kaj drugega.



Kot rečeno: pripovedno in tematsko se Geoghegan (s pomočjo scenarista Richarda Griffina) ne izkaže posebej prelomno; drži pa, da tudi že izvirniki (Lucia Fulcija in drugih mojstrov žanra), iz katerih zajema snov, niso ravno blesteli po doslednosti, interni logiki ali dramaturški zaokroženosti — prav nasprotno. Stavili so na prvinske bojazni in čutno neposrednost: z zbujanjem nelagodja in freudovskih strahov, z nenadnimi preobrati in vnovičnimi nepričakovanimi zasuki, z anticipacijo groze, s klavstrofobičnostjo in z neoprijemljivimi občutki neizbežnosti. Ljubitelj žanra Geoghegan poznavalsko ustvari zanimive, poistovetljive like, ki jih je gledalcu mar; razen otipljivega vzdušja, podloženega z dobro odmerjeno zvokovno podlago (Wojciech Golczewski), poskrbi za počasi hlapljiv in skladno tempiran suspenz (brez nepotrebnih lažnih poskokov) ter kljub nizkoproračunski naravi prepričljive posebne učinke, ki izpostavijo solidno produkcijsko vrednost. V času, ko gledamo le še konfekcijsko formulaične superjunaške franšize, duhamorne sequele in mlačne rimejke, deluje njegov film prav osvežujoče.

Ni komentarjev:

Objavite komentar