26. okt. 2015

Back to the Future (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Roads? Where we're going, we don't need ... roads.

Po natanko tridesetih letih od izida enega od najljubših umotvorov iz mladosti sem si ga ogledal skupaj s svojim devetletnim sinom. Bil mu je precej všeč. Tudi njegovemu fotru, ki je bil ob prvem ogledu sicer že najstnik, se še vedno dopade, priznam. Po vsem tem času film ni izgubil ničesar: ni videti zastarelo (upoštevajoč kontekst zgodbe, ki se povečini odvije v letu 1955, seveda), posebni učinki so enako prepričljivi (kolikor jih sploh je in ni jih pretirano veliko), liki so neverjetno posrečeni, dramaturgija je sila kratkočasna in generacijsko-vzgojna sporočilnost ostaja enako aktualna. Vidite, vse to predstavlja kvaliteten izdelek s trajno vrednostjo. Za koliko podobnih (današnjih) lahko trdimo enako?



Zakaj bi bil lahko šele danes "dan vrnitve v prihodnost"? (V kinematografih Cineplexx so ga namreč že prejšnji teden obeležili s predvajanjem prvih dveh delov franšize. Pohvalno.) Preprosto: ker je Emmett 'Doc' Brown (Christopher Lloyd) prav 26. oktobra 1985 poslal prvega časovnega popotnika, svojega štirinožnega ljubljenca Einsteina, za eno minuto v bodočnost. (Šele pozneje je nastavil nov ciljni datum v časovnem avtomobilu na zanj zgodovinski 5. november 1955, dan izpred tridesetih let, ko je po padcu s straniščne školjke izumil kondenzator toka, ki z električnim nabojem 1,21 gigavata omogoča časovni premik.) Njegov mladi prijatelj Marty McFly (Michael J. Fox) je za vrnitev v prihodnost vnovič nastavil enak datum, da bi lahko znanstvenika pravočasno posvaril pred teroristi. Še iste noči je potem 'Doc' sklenil odpotovati za nadaljnjih trideset let naprej v času. Ob predpostavki, da bi na številčnici spreminjal samo leta, ne pa tudi mesecev ter dni, bi tja prispel na današnji dan, 26. oktobra 2015.* To je namreč leto, v katerem se odvije tudi nadaljevanje te fantastično uspešne mladinske trilogije. (Prvi del s proračunom 19 milijonov jih je potem pridelal kar 390.)

Vendar ni vselej kazalo, da bo tako: scenarij Roberta Zemeckisa in Boba Gala je doživel nebroj popravkov in sprememb (Gale si zgodbo zamislil po neki prijateljski šali o tem, ali bi bila lahko z lastnim očetom prijatelja, če bi ga srečal v preteklosti), projekt pa so nekaj let zaporedoma zavračali vsi veliki hollywoodski studiji. Nazadnje so pri prodjetju Amblin Entertainment privolili v produkcijo, a so bili njegovi ustvarjalci spričo dveh prejšnjih Spielbergovih filmskih neuspehov (Used Cars, I Wanna Hold Your Hand) skeptični ter nadvse previdni ob možnosti slabega izkupička in večne sramote. Poleg tega je bil predvideni glumač Michael J. Fox pogodbeno vezan na produkcijo nadaljevanke Family Ties in za glavnega igralca so po kratki avdiciji (ki se je je med drugimi menda udeležil tudi Johnny Depp) naposled določili Erica Stoltza, mladega zvezdnika Bogdanovicheve drame The Mask (1985). Vendar je Stoltz v mladinski komediji deloval pretirano resnobno in leseno; po enomesečnem snemanju so ga prijazno odslovili (čeprav bi naknadno vnovično snemanje zahtevalo dodatne tri proračunske milijone) ter se vnovič obrnili na Foxa. Ker je ta podnevi snemal družinski sitcom, so se nekako dogovorili, da je bil na prizorišču Zemeckisovega projekta lahko navzoč ponoči. Spal je le po nekaj ur.



If my calculations are correct, when this baby hits 88 miles per hour ... you're gonna see some serious shit.

Sproti so torej rezali in prirejali tudi scenarij, od imen likov in njihovih hišnih ljubljencev ('Doc' naj bi sprva imel šimpanza Shempa) do samega koncepta časovnega stroja; med drugim je ta predvideval nekakšno sobno lasersko napravo, v poznejši inačici pa hladilnik ter jedrsko eksplozijo v puščavi Nevade (idejo je pozneje udejanjil Spielberg v svojem nadaljevanju Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull). Slednjič so se zedinili za zamisel o časovnem preskoku, ki ga sproži premikajoče se vozilo pri doseženi hitrosti natanko 88 milj (141,6 km) na uro. Po mojem skromnem mnenju gre (ob ustreznem zamiku nejevere) za najbolj prepričljiv in izviren koncept časovnega preskoka v novejši zgodovini kinematografije — nobena pretenciozna znanstvenofantastična premisa odtlej ni prikazala česa bolj posrečenega.

Dodajmo še glasbeno kuliso legendarnega Alana Silvestrija in uvodno skladbo Hueyja Lewisa (v duhoviti cameo vlogi se pojavi kot zapeti sodnik na avdiciji za šolski ples, ki Martyjevi skupini pove, da so žal "preveč glasni"), odštekanega improvizatorja Crispina Gloverja, šolskega nasilneža Thomasa F. Wilsona (imenovanega Biff Tannen, po resničnem producentu Nedu Tanenu, ki je bil menda vsiljiva in nesramna oseba) ter kopico zgodovinskih referenc veliko pred podobnimi meta-motivi Zemeckisovega Forresta Gumpa (Marty je denimo izumil rolko in služil za kitarski navdih samemu Chucku Berryju), pa dobimo sodobno klasiko ter enega največjih mladinskih kultov iz mitskih osemdesetih.
Peljat otroka v kino gledat film, ob katerem si rasel, je nepozabno doživetje. O tem razni Filmoljubi seveda nimajo pojma. Oni pač nimajo časa za kino, pa še sinhro risanke raje izberejo, če se že po pomoti znajdejo v temi dvorane. Za bruhat, res. —Iztok



Tudi sicer se ne spomnim podobnega filma, ki je na vseh ravneh tako odmeval v popkulturi (pa tudi pomembno opredelil prihodnjo kariero igralcev), kot je to uspelo Zemeckisovi akcijski sci-fi komediji: od kultnega avtomobila na jedrsko-električni pogon DeLorean DMC-12 do drznega rolkanja mladega junaka (igralec je to dejansko počel sam) in njegovih oblačil ter obutve. Michael J. Fox je v nekem intervjuju veliko pozneje govoril o svojem popotovanju po daljnem Butanu (med pripravo dokumentarca za televizijsko mrežo ABC in svoje knjige Always Looking Up: The Adventures of an Incurable Optimist), ko ga je zagledala skupina budističnih menihov in eden od njih ga je s širokim nasmehom takoj prepoznal: "Marty McFly!"

Michael J. Fox je od leta 1988 poročen s svojo soigralko iz TV serije Družinske vezi (kjer je igrala njegovo dekle) Tracy Pollan in zakonca imata štiri otroke. Je tudi dejaven politični aktivist, zdravstveni ambasador ter ustanovitelj fundacije za raziskavo Parkinsonove bolezni, ki so jo pri njem diagnosticirali že leta 1991. Želim mu vse dobro in še mnoga aktivna leta.
* Op. Drugi del se v resnici začne nekaj dni prej, v prihodnost prispejo 21. oktobra 2015. Ta datum so ljubitelji filma poimenovali 'Back to the Future Day'.

Ni komentarjev:

Objavite komentar